Človek blodi in vsake toliko časa zablodi v dejanja, ki sprožijo večji šop njegovih misli. Te misli se prepletajo s preteklostjo, želimo jih navezati v prihodnost, predvsem pa hočemo z njimi usklajeno bivati v sedanjosti. Ta območja so kot območje sive ekonomije, venomer odprta za korupcijo in podkupovanja s strani družbenih vplivanj in osebnih poželenj.

Študentska založba je v letošnjem letu izdala najnovejšo knjigo Tarasa Kermaunerja Ponesrečena srečavanja. No, najbrž je to tudi zadnja iz tega sklopa, saj je to drugi del njegovih spominov in je bil dokončan tik pred njegov smrtjo v letu 2008. Tako v predhodni knjigi z naslovom Navzkrižna srečavanja kot v tej se ukvarja z zgodovino svojega časa, časa kot se ga spominja sam in ga preko sebe tudi vrednoti.

Knjiga je velika zbirka asociacij, saj Taras svoja otroška doživetja navezuje na dejanja sedanjosti, svoja tedanja občutja pa poveže s knjigami trenutnega branja. S tem ustvari izredno zapleteno celoto, ki daje svojstven vpogled v povojno kulturno zgodovino Slovenije. Skozi jezik bralec dobi občutek ujetosti v čas po drugi svetovni vojni. Uporaba arhaičnih slovničnih zanimivosti ga tudi v formalnem smislu bolj ali manj pahne v odročne časovne dimenzije, ki pa so prerešetane z aktualnimi prebliski avtorja.

Svoje razmišljanje imenuje avtor micelij. To si najlaže predstavljamo kot mrežo odnosov in dejanj, ki nikakor in nikdar ne morejo biti enostranska ali popolnoma dokončna. Z lastnim primerom vpetosti v različne sfere, v krščansko, v liberalno in v nihilistično odlično ponazori človekovo vsakdanjo razpetost med množico ravnin v življenju.

V knjigi so popisani trenutki ključnih odločanj, spolnih dozorevanj, intelektualnih prelomov in predvsem vedno prisotnih izključevanj iz družbe mladega Tarasa. Od nevključenja v SKOJ zaradi očeta v letu 1942 do izključenja iz družbe po letu 1991, ko je s kritiko razvoja slovenskega nacionalnega temelja hodil v nos množici razumnikov, je Taras ostal zvest citatu iz knjige. V njem pravi, da je zvestoba svoji svobodi bolj bistvena od zvestobe družbi, v kateri živiš in s katero si obkrožen.

Njegovo življensko delo, Rekonstrukcija slovenske dramatike, v kateri je prelil črnila za preko 100 knjig, se na prvo branje zdi naivno, mogoče celo tuje. Podobna ni nobeni do sedaj napisanih literarnih zgodovin in je zavoljo tega v krogih literarne elite zapostavljena in nerazumljena. O tem gigantskem opusu je tu govora predvsem zato, ker v svojih spominih Kermauner pred svet izlije sam postopek dela, samo jedro razmišljanja, ki ga je gnalo v pisanje tega obsežnega dela. Nujna vpetost v življenje, v bravca, je za literarno teorijo po Tarasu nujno potrebna. Še več, tekst in bralec si morata izkušnje vedno znova izmenjevati in tako bogatiti drug drugega.

Na slabih 600 straneh knjige nam je ponujen izjemen vpogled v kompleksno miselno bazo avtorja, ki z večnim samospraševanjem in nevpetostjo v egoistično nastrojeno intelektualno elito današnjih dni ponuja odlično čtivo.

Uvodne besede te recenzije o človekovih dejanjih in mislih je najlažje povezati s končnim citatom iz knjige, v katerem se Kermauner sprašuje: Bom jutri ostal, kakršen sem danes in kot sem bil včeraj in kot je popisano v tem eseju? Ali pa se bom končno spremenil, kar si tako želim? Si to res želim? Da bi bil trden, enoten, zvest eni misli, enemu okusu, enemu svetu?

Besede, napisane v knjigi Ponesrečena srečavanja, nočejo postati njuejđovska navodila za življenje in tudi nočejo postati malik za idoliziranje upornega posameznika. So zgolj in samo spomini homo multiplexa, kot se Kermauner lucidno definira. To je človek, ki živi v različnih ravninah življenja in na vsak delček v njih zre s kritičnim očesom in avtorefleksijo.

Najbrž ne bi bilo slabo, če bi delček takega gledanja prenesli na današnji svet, ki se vse preveč utaplja v ideoloških nategovanjih in burlesknih igrah mačke z mišjo, ob tem pa so v splošnem kritične besede mrtve ali pa vsaj nasilno samoutišane.

V miceliju ponesrečenih srečavanj je ždel Andrej T.