Nedelja, 17. 5. 2009
zoranp
Menim, da takšne godbe, kot ji boste lahko prisluhnili tokrat, v teh krajih poslušamo vse premalo. A Camille je pevka, ki si je v zadnjih petih, šestih letih – potem ko se je nekje na začetku tega tisočletja odločila za samostojno glasbeno kariero – že izborila poseben status. Najprej na francoskem, pa nato na evropskem in prav po tem albumu »Music Hole«, katerega zvočno vsebino predstavljamo, končno tudi na angloameriškem in s tem na zelo široko odprtem planetarnem prizorišču. (v celoti!)
* Menim, da takšne godbe, kot ji boste lahko prisluhnili tokrat, v teh krajih poslušamo vse premalo. A Camille je pevka, ki si je v zadnjih petih, šestih letih – potem ko se je nekje na začetku tega tisočletja odločila za samostojno glasbeno kariero – že izborila poseben status. Najprej na francoskem, pa nato na evropskem in prav po tem albumu »Music Hole«, katerega zvočno vsebino predstavljamo, končno tudi na angloameriškem in s tem na zelo široko odprtem planetarnem prizorišču. Glede na njen izrazito avtorski pristop k ustvarjanju ji pri tem zagotovo ni bilo lahko. Toda danes več ne čudi, da je med drugim trenutno ena popularnejših evropskih pevk in ustvarjalk prav na Japonskem.
Camille Dalmais si je svoje pevske veščine pridobila že prej, sloves privlačno intrigantne vokalistke pa si je ustvarila pri projektu »Nouvelle Vague«. Že vanj je namreč vstopila kot čisto uspešna igralka in pevka pri različnih francoskih produkcijah, ki pa zunaj Francije niso doživele kakšne posebne pozornosti. Zato pa jo – mednarodno - Camille uspešno doživlja s svojimi zadnjimi samostojnimi projekti. Nekaj malega o njih – zagotovo premalo! – smo že rekli v drugih oddajah, ko smo predstavljali njen drugi, leta 2005 izdani samostojni album »Le fil« ter njen tretji koncertni album »Live au Trianon« iz leta 2006. Svoj prvenec »Le sac des filles« je izdala že tri leta prej, leta 2003, a je takrat še nismo opazili. Lani aprila pa je izdala tudi svoj še vedno zadnji, četrti samostojni album »Music Hole«, ki je naš neporavnani dolg, saj je od takrat čakal na svojo zasluženo celovito predstavitev na valovih tega radia; informativne je bil sicer že deležen. Medtem ko je nastajal, je Camille prejela tudi prestižno nagrado BBC Radio 3 za področje »svetovnih godb« kot najbolj prepričljiva evropska ustvarjalka v letu 2007, hkrati pa ste jo lahko slišali tudi v odlični celovečerni risanki »Ratatouille«.
»Music Hole« je nov presežek v njeni dosedanji samostojni glasbeni karieri. Z njim je ponovno nadgradila svoj glasbeni izraz in opus. Če gre pri nadgradnji njenega repertoarja tokrat za odločitev, da z vpeljavo angleščine v podajanje svojih besedil le-ta naredi razumljivejša za angleščino razumevajoči svet, s tem pa tudi svojo milo rečeno nenavadno, čeprav spet presenetljivo lahkotno glasbo vabljivejšo za širše glasbeno občinstvo, je glasbena nadgradnja dobila svoj izraz predvsem v še temeljitejši, radikalnejši izrabi izraznih možnosti celotnega človeškega telesa ter v perfektnih aranžmajih posameznih skladb. K temu so seveda bistveno prispevali številni gostje, ki so se ji v posameznih skladbah pridruževali v studiu, čeprav je osnovni zvočno-besedni skelet albuma v celoti njen, trdno jedro vsega dogajanja na njem pa skupaj z njo sestavlja samo še Majiker, pianist, tolkalec, moški glas in predvsem še ena »škatla ritmov in zvokov«. Ob tem je bil tudi glavni snemalec in potem skupaj z njo tudi producent albuma. Poleg njiju pa je ključno vlogo pri bogatem in prepoznavno izrazitem zvoku albuma odigrala brazilska skupina mojstrov zvočenja s človeškim telesom Barbatoques. Ne le s sodelovanjem z njimi ampak tudi čisto žanrsko je Camille pokazala, da njena stara ljubezen do bossa nove še ni ugasnila, tako kot tudi ne do šansona; le nove, zrelejše, pa zato morda bolj zabrisane razsežnosti je dobila. Poleg naštetih velja morda omeniti še pianista Jamieja Culluma, ki je z njo sodeloval že prej, in pa Slyja Johnsona, ki je ob svoji »beat box« posameznim skladbam prispeval še eno vokalno razsežnost.
Album »Music Hole« je s prefinjeno natančnostjo narejena plošča. V celoti ji uspeva, da ostaja v nekem vmesnem prostoru, ki ga sicer obdaja popularna glasba, a ga ne more zasesti in si ga podrediti. Kot je nekdo že zapisal, je Camillino početje najbolj nekonvencionalen približek tistemu, kar velja za pop glasbo. In hkrati je še vedno en sam eksperiment, saj se avtorica smelo sooča z improvizacijo in praktično v vsaki skladbi preizkuša njene skrite potenciale in svoje izrazne zmožnosti. Rezultati so seveda zato pestri: od pravega pop hita, za kakršnega se je kmalu po izidu albuma uveljavila uvodna »Gospel With No Lord«, ki ste jo že slišali, pa do mini operete, navidez otroške pesmice, srečevanja z imaginarnimi ljudskimi godbami, vokalnega jazziranja, plesnic in poskočnic do lepih baladnih prebliskov in še česa. Skoraj vse to, kar vsebuje album »Music Hole«, vam tokrat končno ponujamo.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>