Minilo je že nekaj časa od kar so v galeriji Kapelica zadnjič razstavili bio-art. Umetnost, ki povezuje biotehnologijo, laboratorijske prakse, bioinžiniring, je namreč ena od pomembnih usmeritev galerije Kapelica, v okviru katere so že predstavili špico tovrstne prakse z umetniki Marta De Menezes, Stelarc ali Eduardo Kac. Iz te razstavne prakse je vzniknila tudi umetniška praksa Polone Tratnik. Tokrat pa bomo govorili o razstavi ameriške umetnice Julie Reodica hymNext Hymen Project.
Julia Reodica je po poklicu medicinska sestra na oddelku za posebno nego. Živi in dela v Kaliforniji, kjer vodi delavnice za laboratorijske umetniške prakse in povezovanje umetnosti in znanosti. Z jasno načrtovanimi projekti analizira etična vprašanja, ki jih je sprožil razvoj bioinžiniringa. Njeni laboratorijski eksperimenti, ki ji so zanjo področje umetniškega ustvarjanja, raziskuje tehnologije vzgajanja tkiv, celičnega povezovanja in dinamike, ki zagotavlja preživetje celic v kontroliranem okolju. Umetničino lastno organsko tkivo je tako postalo medij oziroma biološki kiparski material.
Razstavo sestavljajo: mikroskopski posnetki rasti celic, fotografije srebrnih modelov s preprostimi religioznimi znaki, v obliki katerih so se zrasle celice, vitrino z laboratorijskimi preparati za hranjenje in antibakterijsko zaščito rastočega tkiva, ekran z opisom bioloških postopkov in nazadnje končni rezultati postopka: uspešno vzgojene deviške kožice. Izvorni material, ki ga avtorica vzgaja v nadziranem okolju so njene lastne vaginalne celice iz katerih je vzgojila himene.
Himen igra v tradicionalnih družbah vlogo simbola, s katerim je patriarhalna družba nadzirala vrednostne sisteme v odnosu do seksualnosti. Ideja o devištvu je svojevrsten religijski absurd, ki išče v telesnosti oziroma fizičnem obstoju organskega tkiva, moralno neoporečnost. Reodica je natančno proučila vse simbolne in praktične plasti religiozne retorike in ji vdahnila novo videnje seksualnosti kot obojespolnega enakopravnega načina eksistence in vzajemnega sodelovanja med spoli.
Vprašanje čistosti je razumela na edini logičen način, torej dobesedno kot laboratorijsko čistost. S številnimi poizkusi in iz svoje medicinske prakse je jasno vedela, da neko tkivo lahko preživi zgolj v nadziranih sterilnih pogojih, brez vdora klic, ki bi bile lahko tkivu življenjsko nevarne in so prisotne povsod. Bacili se torej kitijo z eno od božjih lastnosti.
Religija razume čistost v nelogičnem smislu in če smo mislili, da je to vprašanje pravzaprav stvar daljne preteklosti, se na žalost motimo, saj smo se v rumenem tisku lahko izobrazili, da številne ženske v konzervativnih religijskih okoljih kot je Koreja ali Hrvaška posegajo po plastični kirurgiji za rekonstrukcijo himena. Sistem tradicionalnega načina kontrole teles torej še zdaleč ni odpravljen.
Reodica pri družbeni kritiki upošteva tudi nenavadni obrat duhovnosti v zadnjem stoletju. Tako kot so bila nekoč svetišča prostor moralne čistosti, je to vlogo danes prevzel laboratorijski prostor. Fizična čistoča je postala enakovredna moralni čistosti. Nadzor posameznikovega telesa ni več nadzor spolnosti, temveč nadzor higiene. Zahteva po kemični, celični higieni pa se seveda prenaša tudi na področje spolnosti v strahu pred spolno prenosljivimi boleznimi. Reodica kot posvečena svetnica nove dobe v vseh pogledih spoštuje obredne zakonitosti laboratorijskega prostora, zato je zelo kritična do bio-umetnikov, ki z gojenimi celicami ne postopajo po protokolu sterilnosti.
Z likovno obliko objektov je Reodica parafrazirala dve lastnosti poimenovanja himena: kot simbola ženskosti in kot simbola čistosti. Šla pa je še dalj in vzela himen kot simbol postmodernosti, saj himen predstavlja nekaj kar ni ne zunaj in ne znotraj in v prenesenem pomenu ponuja območje diskurza.
Končni objekti so strašansko ezoterični. V pripovedke o posameznem organskem himenu je umetnica zamešala cel miš-maš religijskih izročil. Razstavila jih je v kičaste lesene okrašene šatulje različnih barv. Okrasje in izbira barve šatulje pa naj bi nadgradila simbol, ki je celično zraščen v himen. Stvar gre daleč čez mejo dobrega okusa, čeprav naj bi bil njen namen preseganje mej med različnimi kulturami.
V končnih organskih zraščenih himenih se meša queer teorija z reiki znakom Cho Ku Rei, modernim znakom unisex, filipinskim znakom za mamo - nanay, krščanskim simbolom ribe in tako dalje. Dejansko tovrstne new-age opevanja deviške kožice, ne moremo vzeti popolnoma resno. Umetnica v delo zmešala jasno načrtovanje laboratorijskih postopkov z za mnoge strašno iritantno tematiko. Konec koncev pa je njen namen popolna parodija.
Nečista Ida H iz Kapelice.