Nedelja, 24. 5. 2009
zoranp
Po senzaciji iz Konga, poimenovani Konono No. 1 je pred nam Zoran Pistotnik pod kritičnim ušesom predstavlja tretji del serije Congotronics, tokrat z zasedbo Kasai All Stars ... (v celoti!)
* In spet smo v vodah »kongotronike«. In nič kaj ne kaže, da se je bomo naveličali, kakor se ne naveličajo njenega obelodanjanja pri belgijski založbi Crammmed Discs. Vse skupaj se je začelo – kot se še spomnite – s prvo ploščo skupine Konono No. 1, ki je nosila naslov »Congotronics«. Potem smo čez čas dobili zbirko skladb različnih, a sorodnih skupin iz Kinšase 'Congotronics 2', na kateri smo se prvič srečali s Kasai Allstars, ob drugih pa tudi še s z dvema skupinama, ki sta tedaj še nastopali samostojno, a ste se nato združili s Kasai Allstars. Potem pa smo lani dobili še 'Congotronics 3', ki predstavlja prav ta okrepljeni, na domačem prizorišču že naravnost množičen glasbeniški konglomerat.
Že vnaprej pa je treba povedati, da vsebina tega albuma ni odslikava dejanskega stanja v tem kolektivu, saj je na snemanju v Kinšasi, ki ga je organizirala založba, sodeloval le del njegovih članov. No, treba je tudi povedati, da je medtem, ko smo mi čakali na priložnost, da poravnamo dolg iz lanskega leta in ta album vsaj celoviteje predstavimo, pri taisti založbi letos že izšel tudi album, ki na nek način nadaljuje serijo Congotronics, čeprav ga niso opremili s to oznako. To je album »Tres Tres Fort« še ene zanimive skupine iz Kinšase, ki se je poimenovala Staff Benda Bilili. Nekaj njenih skladb je bilo že mogoče slišati na tem radiu.
Za album skupine Kasai Allstars z neskončno dolgim naslovom »In the 7th Moon, the Chief Turned into a Swimming Fish And Ate the Head of His Enemy by Magic« lahko rečem, da je odlično zveneča nadgradnja tistega, kar smo takšnega iz Kinšase že slišali. Za razliko od Konono No. 1, ki svoj zvok gradijo na minimalizmu in silovitosti podajanja posameznih skladb, Kasai uporabljajo širši nabor instrumentov, pristopov, tekstur in virov, ter precej bolj kompleksno poliritmijo, kar dela njihov nastop raznovrstnejši in s tem morda zanimivejši. Kar seveda ne čudi, če vemo, da je njihov repertoar delo približno 25-članskega kolektiva. v njem so se združili glasbeniki iz petih glasbenih skupin, ki so sicer vse prišle v Kinšaso iz pokrajine Kasai, vendar so originalno pripadale petim različnim etničnim skupinam: Luba, Songye, Lulua, Tetela in Luntu. Vsaka med njimi ima svojo lastno kulturo in jezik, zato tudi lastno glasbeno tradicijo. Že iz tega je jasno, da so viri, iz katerih so črpali in jih prevajali v skupni glasbeni izraz te »super skupine«, izjemno raznoliki, zato so skladbe, ki temeljijo na njih, temu primerno pestre. A vseeno je končna podoba njegovega repertoarja in s tem tudi tega albuma presenetljivo enotna, prepričljiva in prepoznavna.
Instrumentalno njihov glasbeni izraz temelji na energični mešanici zvokov tradicionalnih akustičnih glasbil, predvsem tolkal, električnih kitar, različnih izvedenk ozvočenih in distorziranih likemb, t. j. kongoleške verzije palčnega klavirja, in predvsem zavzetih, polnih vokalov. Na tem albumu lahko naštejemo kar šest oseb, ki v skladbah prevzemajo prvi glas, vseh, ki vsaj občasno pojejo, pa je 13. Celotna zasedba je v glavnem 17 članska – le v eni izmed skladb se ji pridružita še dva glasbenika. K temu je treba dodati, da večina pevk in pevcev tudi pleše.
Na album so uvrstili posnetke 9 skladb, ki so vse skupinsko delo. Njihova dolžina se razteza od dobrih pet pa do slabih 11 minut, kar pomeni, da je na albumu seveda preveč gradiva, da bi ga lahko danes preposlušali. Sicer pa pesmi črpajo iz tradicionalnih svečanosti in ritualov, ki so praviloma vsebovali elemente transa in erotike, kar ohranjajo v novi preobleki še posebej na svojih nastopih. Zato jih je treba predvsem poslušati.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>