Med 15. in 23. majem je v Zagrebu potekal drugi Subversive Film Festival, ki v že predvidljivo programsko logiko slehernih filmskih festivalov vnaša pomembno novost – teorijo. Lansko leto je bil festival posvečen letu 1968, letos pa je bila na vrsti 60. obletnica kitajske revolucije s poudarkom na filmskih strategijah upora. Naslednje leto naj bi festivalsko trilogijo zaključil tematski sklop o socializmu, vendar brez strahu, program ne sledi evolucijskim zakonom, temveč se skuša spoprijeti z aktualnimi trenutki družbenih in zgodovinskih fenomenov, ki jih je mogoče misliti tudi s pomočjo filma. Festival je odprl umetniški happening Dalibora Martinisa, ko je preplaval Savo v spomin na Mao Ce Tunga, ki je leta 1966 preplaval Jang Ce.

Veliki filmski festivali sledijo neki lastni logiki obstoja, ki pogosto z bliščem hote ali nehote ustvarjajo zgolj promocijo za premiere filmov, katere bomo lahko tako ali tako čez nekaj mesecev spremljali v rednem sporedu kino mreže, če si nam ga že ni ljubilo naložiti z neta. Pri tem ne gre pozabiti še na networking, film pitching in srečevanje znanih fac, ki posedujejo ta magični know-how. Kot alternativa velikim, se zagrebški subverzivni filmski festival temu v celoti ni mogel izogniti, vendar mu tega ne gre zameriti, saj vnaša v svoj program selekcijo filmov, ki bi jih težko videli kje drugje.

Letošnja bera filmov se z izdatnejšo promocijo festivala loteva kitajske kinematografije, oziroma natančneje -'sinofonskih' filmov v kitajščini - in s treh različnih etničnih področij: Kitajska, Hong Kong in Tajvan. In zakaj letos Kitajska? Aktualna kriza, ki ni samo ekonomska, temveč tudi socialna, je v Evropi in ZDA že sprožila ukrepe o podržavljenju propadajočih podjetij. Sodobna Kitajska se z avtoritativnim tipom kapitalistične produkcije v tem pogledu pokaže kot slab možen scenarij za prihodnost, ki ga v zadnjem letu kot grožnjo doživljamo na Zahodu. Današnjo transformacijo po šestdesetih letih burne zgodovine na Kitajskem sta v Zagreb prišla prevetriti profesor Wang Hui iz Pekinga in Minqi Li, ekonomist mlajše generacije, sicer pa oba aktivna podpornika zatrtega upora na trgu Tiananmen leta 1989, na katerega danes gledata s kritično distanco.

Osrednji filmski program festivala je želel relativno nepoznano kinematografijo predstaviti po šolsko, in sicer od nemih začetkov pa do sodobnih spektaklov kitajskega filma. Tipičen predstavnik žanra wuxia je film Prekletstvo krizantem z rekami krvi in solz, torej nekakšnega žanrskega hibrida med romanco in borilnimi veščinami. Polnočne projekcije pa so bile posvečene neodvisnim režiserjem, ki so označeni kot odkloni v mainstreamovski kitajski kinematografiji.

Del programa kulturno-revolucionarnih filmov je kot selektor izbral Slavoj Žižek, in sicer s filmi, ki so nekakšen posrednik med Vzhodom in Zahodom ter z režiserji kot so Godard, Schrader in Cronenberg. Cilj prikazanih filmov je bilo soočenje z imaginarijem Zahoda o daljni Kitajski in proučevanje dediščine maoizma ter njegove dediščine v južno-vzhodni Evropi, denimo strastni maoizem Enverja Hoxhe v komunistični Albaniji.

Selekcija kratkih, a izrazito političnih in eksperimentalnih filmov, je predstavljal nabor različnih avtorjev, od Chrisa Markerja, Želimirja Žilnika pa do Jospeha Beuysa, ki so v temeljih spodkopavali dominantno reprezentacijo, produkcijo in distribucijo filmske umetnosti. Anarho filmski tandem Millner in Larsen sta tako s filmom Semiotika kuhinje začela tam, kjer se simbolno in dejansko nasilje najtežje odkriva – med lonci in kuhalnicami. Film se na ravni lingvistike sprašuje o semiotičnih pomenih kuhinjskega pribora ter njihovih konvencionalnih rab – kuhanje s semiotično analizo pravzaprav postane pravi mačji kašelj!

V lanski sekciji gostov je festival uspel zvabiti zanimive strokovnjake s področja filma in teorije, med drugim režiserja jugoslovanskega črnega filma Makavejeva in argentinskega profesorja politične teorije Laclaua. Največja zvezda je bil letos pričakovano Slavoj Žižek, ki je festival zaključil s predavanjem o kinematografiji kot kulturni revoluciji. Rdeča nit predavanja se je sukala okoli kulturne revolucije in tega, kako je njen šok z brisanjem dotedanjih tradicij pripravljal teren za uveljavljanje kapitalistične eksplozije trideset let kasneje.

Za namig je dovolj zgovoren citat Mao Ce Tunga, ki ga v svojem filmu Ptičuri in ptičice uporabi Pasolini. Na vprašanje novinarja »Kam gre človeštvo?« je Mao odgovoril z medmetom »Bof.« Ta »nimam pojma« v odgovoru je anekdotičen za razumevanje odnosa do kulturne revolucije, ki jo Žižek nadgradi v analizo trajnih destrukcij oblik življenja, ki so nujne za obstoj kapitalizma. Vzporedni zgodovinski moment ob festivalu je bila zasedba zagrebške filozofske fakultete, ki je služila kot živa lekcija subverzivnih akcij in za katero je Žižek zahteval več arogance v borbi proti komercializaciji šolstva in več neposlušnosti, a se je že naslednji dan z izglasovanjem deblokade pokazalo ravno nasprotno.

Sicer pa je v času do danes že prekinjene študentske blokade kolegov z zagrebške Filozofske fakultete predaval tudi Rastko Močnik. Retoričen naslov njegovega predavanja »Ali še potrebujemo kapitaliste?« je bila analiza sodobnega kapitalizma ob slikovitih primerih lokalnih likov kot so Bavčar, Walter Wolf in Boško Šrot, ki z menedžerskimi odkupi in - v primeru Wolfa - s posredništvom poganjajo kolesje sistema na račun nesorazmerja med visoko ceno kapitala in nizko ceno kredita. Namesto izginjajočega profita, ki je v industrijskem kapitalizmu izviral iz proizvodnega procesa, si novodobni menedžerski sloj baše žepe s profitom špekulativnega porekla na borzi.

Prav tako je sodobni kapitalizem s podizvajalci vzpostavil družino kot proizvodno celico, podobno tisti iz 19. stoletja, kar je en velik hura za kapitaliste, saj mu ni treba dodatno organizirati dela, in ena velika škoda za zaposlene v družinskem podjetju, ki so brez pomoči neobstoječega sindikata, prepuščeni blagohotnosti šefa, obenem patriarhalnega vodja familije. Tu pa so še razni pogodbeni novinarji in prevajalci, oziroma - rečeno bolj fensi - freelancerji, ki se sučejo po taktu izkoriščevalskega tanca kognitivnega kapitalizma in že na RŠ-u bi se kaj hitro našla kakšna gruča razžaljenih in eksploatiranih predstavnikov novodobnega 'kognitariata'.

Med kitajsko obarvanim festivalom in dokaj spodobno obiskanimi večernimi projekcijami v kinu Europa, so se odvijali vznemirljivi in obiska vredni dogodki. Poleg omenjenih obiskov kitajskih intelektualcev, so tako, za osvežitev spomina na vizualno dediščino, pripravili izložbo kitajskih revolucionarnih plakatov in predstavili nekaj novih knjig na temo politike filmskega avtorja in veliko bolj džusi tematiko seksa in smrti v japonski kulturi na primerih fetišov amputacij, mange in živali. In, če se je v vsej tej subverziji resnično dalo videti tako uspešno izpeljavo filmskega in teoretičnega programa, bi lahko nemškemu telekomu na čast, kot generalnemu sponzorju festivala, razmislili o samem imenu. Zgleda tudi prevratništvo ni več zastonj.

Za RŠ je subverziral Dare P.