Prebrali smo Knjigo za lahkomiselne ljudi Ivana Cankarja, ki je za Prešernom prvo božanstvo slovenske literature. Ker smo ne le ateisti, ampak tudi ciniki, socialisti, nihilisti, brezbožneži, sanjači in še več, se ne bomo uklanjali prisilno nevrotičnim ritualnim obredom, ampak bomo skušali k stvari pristopiti z običajnim metodološkim pristopom, ki mu je branje povod za produktivno recepcijo.
Prebrali smo Knjigo za lahkomiselne ljudi Ivana Cankarja, ki je za Prešernom prvo božanstvo slovenske literature. Ker smo ne le ateisti, ampak tudi ciniki, socialisti, nihilisti, brezbožneži, sanjači in še več, se ne bomo uklanjali prisilno nevrotičnim ritualnim obredom, ampak bomo skušali k stvari pristopiti z običajnim metodološkim pristopom, ki mu je branje povod za produktivno recepcijo.
Kar se našega Ivana (ne špikerja, da ne bo pomote) tiče, obstaja še druga religiozna plat, ki je prvi hudo ambivalentna in v nasprotju z njo v njem ne vidi genija, ki je slovensko umetnostno besedo povzdignil nazaj v vrh svetovnega Parnasa, pač pa zafrustriranega kofetkarja, ki s svojim jamranjem mori sebe, še bolj pa druge. Nimajo pojma, pravimo mi.
Knjiga za lahkomiselne ljudi, zbirka desetih krajših pripovedi, od lirične črtice prek socialne kratke zgodbe in filozofske refleksije do pravljice, sama govori namesto avtorja. Če je kdo kdaj obvladal slovensko nevezano besedo, je to naš Cankar, ki ga lahko, kot pretežno v vsaki njegovi knjigi, kot mojstra sloga hvalimo nemala v vsaki povedi. Kar odprite knjigo, kjerkoli, in preberite poved, katerokoli. Toliko o tem, kako govori, zdaj pa poglejmo še, kaj govori.
Govori o zasanjanosti pomladanske noči, migetjočih zvezd, hipokriziji zaslužnosti častivrednih občanov, političnih strank in časopisov, ki trobijo v njihov rog; o mladi deklici, ki jo ekonomsko-trgovsko stanje družbe, ki samo temelji na goljufanju, kot nas uči že klasični marksizem, obtoži kraje, ne da bi mala vedela, kaj počne narobe; o drugi še ne dorasli v skrivni sladkobi in tesnobi telesnih mikov, ki se na božični večer nič hudega sluteča znajde sredi gnusne hinavske pohote malomeščanov…
…o hudiču, ki nudi vse, kar si je reven in pobožen človek s slabo vestjo trgal od ust; filozofu, ki sovraži konvencije, a jim podleže, ker se zaljubi; o revnemu študentu, ki se v gledališču zagleda v krasno priležnico bogatunskega plešca; o hudodelcu, ki predstavlja najmočnejše potlačene želje vseh častivrednih mož v frakih, ki gledajo njegovo usmrtitev; o kralju Malhusu, ki, ogoljufan z židinjo, v katero se je zaljubil, izda akt o prepovedi spolnega izživljanja v njegovem kraljestvu… in še več nam piše Ivan v svoji Knjigi za lahkomiselne ljudi.
Zasanjana spomldanska noč je zasanjanost mladeniča, čigar svetlooka in temnolasa deklica je nekje drugje; hudič, ki zida bele gradove polne potic, pomankljivo oblečenih brhkih lepotic blede polti in žlahtne kapljice, razsrdi z ničvrednostjo vsega tega, saj ne more uresničiti neuresničljivega, ne more dati tistega, česar se dati ne da, v čemer vidimo manifestacijo bistva želje; pravljica Kralj Malhus pa razgalja politiko monarhistične oblasti, kako je kralj nekaj samo zaradi svojega imena, onstran njega pa ničvrednež enak brezimni množici. Itn. itd.
Zakaj neki bi na najbolj poslušljivi frekvenci, sloveči po svojem drugačnem pogledu, poslušali o našemu največjemu pisatelju, kot so nas naučili v šoli. Poanta je v tem, da tisti, ki ga imenujejo zdolgočasenega depresivnega zafrustriranca, pač ne morejo brez njega (nekako tako kot bedasta mlada slovenija ne more brez Tita), da so takšni – zdolgočaseni, depresivni, zafrustrirani ravno oni sami. Tu ne moremo zajebati ničesar -, ker Ivan Cankar je cinik, socialist, nihilist in sanjač.
Slast slovenskega jezika je slastno prebral Matjaž.
Komentarji
komentiraj >> Re: Cankarjev Ivan v najboljši formi za lahkomiselne ljudi
Tjaša [14/11/2010]
Res je, da je bil Cankar kritičen do tedanjih družbenih razmer na slovenskem, ni bil pa nikakršen cinik, še manj pa nihilist! Cankar je bil idealist in borec za svetlejšo prihodnost slovenskega naroda. Novele in črtice v Knjigi za lahkomiselne ljudi so sicer svetovnonazorsko še neenotne. Veliko je še ostankov romantične lepe duše in njenega melanholičnega hrepenenja po lepoti, po drugi strani pa kritiziranja vsakršne morale in institucije na način anarhistične kritike vsega obtoječega. Konsekventen socialistični nauk je Cankar razvil šele kasneje. Cankar je bil res velik sanjač in hkrati tudi velik humanist, ki je razvil močan etični nazor - daleč od vsakega nihilizma.
odgovori >>