Leto in pol je minilo od predloga nekdanje vlade o subvencioniranju dijaške prehrane. Zakon so speljali po hitrem postopku in se je začel izvajati v počasi iztekajočem se šolskem letu. Ni dvoma, da je bil zakon sprejet za nabiranje političnih točk. To pa je imelo za posledico površne raziskave, površno implementacijo in tudi površno evalvacijo zakonske ureditve. Že takoj ob začetku so se pokazale pomanjkljivosti ter luknjičavost zakona in temu podrejenega pravilnika.

Marsikatera srednja šola ni zmogla dovolj kapacitet za preskrbo dijakov s toplim obrokom, zato so najeli catering podjetja ali pa so se dogovorili z drugimi srednjimi šolami. Vseeno pa predvsem v odročnejših krajih zagotavljanje toplega obroka ni potekalo po načrtih, prav tako so mnogi obroki bili le pogreti. Poleg tega zakon ni upošteval načina življenja današnjega dijaka, ki gre raje na sendvič v trgovino, kot da bi jedel ričet, joto ali celo vampe.

Če s kritiko nadaljujemo, v zakonu poleg okusnosti ni bila upoštevana dejanska časovna razporeditev energijske porabe dijakov, niti kakovost toplih obrokov. Zato so se na krožnikih dijakov znašle marsikatere kombinacije jedi, ki jih nekateri nikakor ne morejo zaužiti. Vegetarijance in tiste s posebnimi prehranskimi potrebami so v smernicah zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah izpustili. Poleg tega so te smernice napisane zelo splošno, čeprav se tudi v njih najde kakšna svetla točka.

Temne točke posledic izvajanja zakona se po besedah resornega ministra že kažejo. Minister Igor Lukšič tako trdi, da se v srednjih šolah zavrže veliko subvencioniranih toplih obrokov, kar je masaker humanosti in odgovornosti. Zato minister za šolstvo in šport že nakazuje morebitne spremembe in tipa po političnem prostoru, v iskanju primernega manevriranja med željami in potrebami.

Minister Lukšič je tako na nedavnem srečanju družin v Postojni izrazil podporo brezplačnim vrtcem, hkrati pa omenil možnost, da bi država subvencionirala le del dijaške prehrane, s čimer bi bojda prihranili 38 milijonov evrov. Ta sredstva bi nato lahko namenili subvencioniranju obrokov v osnovnih šolah, ki jih sedaj plačujejo starši. Transfer, ki najbrž ne bi bil slab in bi bil v duhu egalitarnosti. To možnost je sicer že pred dobrim mesecem omenila državna sekretarka na Ministrstvu za finance, Helena Kamnar. Že takrat je polemika dvignila obilo prahu, sedaj se prah ponovno dviga.

Dijaška organizacija Slovenije je odločno proti predlogu Igorja Lukšiča. Vprašanje, ki se ob tem poraja, je sledeče: ali se DOS proti predlogu bori zaradi egoizma ali zaradi same potrebe po izražanju nasprotovanja? Zakon, kot smo že ugotovili, ni dobro zastavljen, zato bi ga bilo potrebno ponovno ovrednotiti. Seveda ob sodelovanju dijakov in njihove krovne organizacije, strokovne javnosti ter ministrstva za šolstvo in šport. Šele tako bi lahko prišli do konsenzov, ki bi upoštevali koeksistenco vseh vpletenih.

Če so nadzorni organi resornega ministrstva dobro in vestno opravili nalogo, potem je smiselno razmisliti o rešitvah metanja hrane proč. V zakonu je namreč opredeljeno, da so do subvencioniranega obroka upravičene vse osebe s statusom dijaka. Dalje zakon pravi, da mora srednja šola vsem upravičencem zagotoviti dnevni topli obrok. Poleg tega pa lahko na podlagi povpraševanja dijakov srednja šola zagotovi obrok tudi v vrednosti, višji od subvencije, ki znaša 2,42 evra.

Omenjeno torej pomeni, da je treba zagotoviti topel obrok vsem, ne glede na povpraševanje. Poleg tega ne upošteva posebnih želja in potreb samih dijakov, saj ti ne morejo sodelovati pri pripravi jedilnika ali pa lahko to storijo le v minimalnem obsegu. Zraven tega pa uvaja še nadstandard! To pa je vsekakor v nasprotju z načeli enakih možnosti.

Zaradi vsega povedanega bi bilo bolje, da bi se DOS oprijela drugačnih metod, kot neposrednega protesta proti predlogom, ki bi lahko imeli neko pozitivno spremembo. Če se subvencionirana prehrana resnično meče stran, je to možno preprečiti z večjo odgovornostjo, možnostjo izbire in seveda sodelovanja vseh udeležencev dijaške prehrane. O tem, ali je predlog vlade dober ali slab, bi morala potekati konstruktivna debata, ne pa, da se oblega obzidja in da strada prebivalstvo. Le tako se bo lahko pokazalo, ali so poteze vlade le nabiranje političnih točk ali pa se za predlogi dejansko skriva izničevanje socialnih razlik.

Dijaško prehrano konstruktiviziral Jure G.