Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PARTICIPATIVNA ALI ZGOLJ FORMALIZIRANA EVROPSKA UNIJA? (3295 bralcev)
Torek, 26. 5. 2009
Boris V.



Bliža se še ena edicija tako imenovanih evropskih volitev, torej volitev v Evropski parlament. Kako lahko inštitucija, ki šteje 736 poslancev, legitimno predstavlja potrebe in želje 497 milijonov prebivalcev? Zaradi volilnega rituala, ki je razvoden na pohajkovanja z volilnimi busi, prazne stiske rok in še bolj prazne nasmeške? So volitve v Evropski parlament sploh legitimne?
Bliža se še ena edicija tako imenovanih evropskih volitev, torej volitev v Evropski parlament. Od četrtega do sedmega junija bodo državljani Evropske unije lahko oddali svoj glas in za novih pet let izvolili določeno število kandidatov, ki se razlikuje od države do države, odvisno od njene velikosti pač. Slovenijo, bolje rečeno interese svojih strank iz Slovenije, predstavlja sedem poslancev in poslank, zasedba pa se bo po teh volitvah za gotovo spremenila. Ker so vsake volitve praznik demokracije, vlagajo stranke precejšnje vsote denarja, tudi do četrt milijona evrov, da bi lahko tudi mi praznovali z njimi.

Z obkrožanjem njihovega kandidata, seveda. Nacionalne parlamentarne volitve so vsakič znova spektakel obljub, obtoževanj, podtikanj in raznoraznih smešnic ter predmet pouličnih in medijskih debat mesece pred samim dogodkom. Za volitve v Evropski parlament tega ne moremo reči. Potencialni volivci in ostali prebivalci Evropske unije enostavno ne vedo veliko o tej birokratski superinštituciji. Pa tudi zanima jih ne zelo. Kako le, ko pa prvi stik z njo predstavljajo isti politični obrazi in ideje, ki so odveč že v »ožji domovini«.

Evroparlament je torej viden kot oddaljen, nepotreben, celo samo-namemben in kot leglo predobro plačanih aparatčikov, ki poskrbijo še za svoje sorodnike. Čeravno taka definicija lepo leže v ušesa, je treba poskusiti biti celovit in priznati, da je Evropski parlament sposoben tudi pozitivnih političnih, morda celo splošno družbenih premikov. Eden takih je recimo prepoved trgovanja z izdelki iz tjulnjev v komercialne namene na tleh Evropske unije, kar je bilo, kljub ostremu nasprotovanju Kanade, sprejeto na majskem, zadnjem plenarnem zasedanju v tej sestavi. Parlament je tudi zavrnil predlog, po katerem bi lahko - po francoskem modelu - ukinili dostop do interneta tistim, ki bi kršili avtorsko pravo in si diske nezakonito bogatili z raznoraznimi vsebinami.

Roko na srce, kdor ga ima, to so sicer lepe geste, ki bodo imele pozitivne posledice, posebej za tjulne, ne moremo pa mimo vloge, ki jo ima Evropski parlament v prvi vrsti. Torej biti prostor, kjer želijo nacionalne stranke, od levih do desnih, uveljaviti svoje politike na nadnacionalni ravni. Skepsa, ki je torej povsem na mestu, nas lahko pripelje do ključne točke v zgodbi o nepriljubljenosti, morda celo škodljivosti Evropskega parlamenta. Kako lahko inštitucija, ki šteje 736 poslancev, legitimno predstavlja potrebe in želje 497 milijonov prebivalcev? Zaradi volilnega rituala, ki je razvoden na pohajkovanja z volilnimi busi, prazne stiske rok in še bolj prazne nasmeške?

V številko 497 milijonov pa sploh niso všteti milijoni ljudi, ki so pribežali v unijo v upanju na boljše življenje, dobili pa so le možnost s trdim delom nam olajšati našega. Pohvalne, lahko bi rekli celo nujne, so zahteve v Španiji, da bi tudi begunci in priseljenci dobili volilno pravico in tako imeli možnost vplivati na življenje v okolici, kjer prebivajo. Tukaj bi lahko prišli do kontradikcije, saj predlagamo določene pravice, ki so bile malo prej ugotovljene kot imaginarne. Vendar ni vsak volilni ali demokratični proces farsa. Za primer vzemimo neposredno demokracijo, ki bi lahko služila neprimerno bolj kot sedanje masovno in odtujeno glasovanje, ki se porazgubi v oceanu volilnih lističev.

Neposredna, participativna demokracija lahko seveda deluje v primerno majhnih okoljih, na primer soseskah, ki pa se lahko med sabo povezujejo tudi v milijonska naselja. Primer za to je recimo brazilsko mesto Porto Alegre z milijon in pol prebivalci, kjer preko ljudskih skupščin na ravni sosesk, delov mesta in celega mesta, sprejemajo precejšen del proračuna že od leta 1989 in tako enkrat letno soodločajo o razvoju mesta. Celo Svetovna banka je morala priznati izboljšave, ki so bile direkten rezultat takšnega načina participativnega odločanja.

Seveda so tudi v tem primeru potrebni delegati, ki predloge ali zahteve neke skupnosti prenesejo drugi, vendar ima tak delegat jasno pooblastilo. Zgolj posredovati odločitev cele skupnosti, brez pravice jo spreminjati. Tako se vsebinsko popolnoma razlikuje od poslanca v predstavniški demokraciji, ki dobi na volitvah pooblastila sprejemati odločitev po svoji lastni vesti brez obveznosti - razen moralne, a ne bodimo iracionalni - do tistih, ki so ga izvolili. In ni potrebno pogledati Evropski parlament, dovolj je že domači Državni zbor, da se vprašamo ključno vprašanje. Nam volitve, takšne kot so, res omogočajo sodelovanje v procesu odločanja? Ali, če parafraziramo, so volitve v Evropski parlament sploh legitimne, še posebej ob njegovi trenutni vlogi?

Komentar o neparticipativnosti Evropske unije je spisal Boris.


Komentarji
komentiraj >>