Prejšnji petek smo bili priča premieri lutkovne predstave za odrasle »Prepovedane ljubezni«, ki je plod dela Silvana Omerzuja, nastala pa je v koprodukciji Gledališča Konj ter Lutkovnega gledališča Ljubljana...
Prejšnji petek smo bili priča premieri lutkovne predstave za odrasle »Prepovedane ljubezni« Silvana Omerzuja, ki je nastala v koprodukciji Gledlišča Konj ter Lutkovnega gledališča Ljubljana. Lutke, ki so nam brez besed pripovedovale antične zgodbe, nas niso pustile hladne. Omerzu je s svojo večstransko nadarjenostjo dal močan pečat predstavi: kot smo že navajeni, se ni izkazal le kot režiser, ampak je dal svoj pečat tudi pri izdelavi lutk, mask ter odrske scene.
Že ko smo vstopali v dvorano, se je iz na stropu visečih žakljev vsul pesek in asociiral na čas, ki počasi teče naprej, a nas vseeno lahko pokoplje, kot je kasneje pokopaval lutke, ki soi umrle. Scena je bila minimalistično izščiščena v svetlejših tonih. Lesene kocke na kolescih, ki so jih igralci vozili po odru, so bile podstavki, na katerih so lutke oživele in se vrtele okoli vodnjaka, v katerem se je ogledoval Narcis.
Omerzu je iz tega vodnjaka črpal antične zgodbe. Prepovedane ljubezni so nadaljevanje predstave »Narcis in Eho«, ki jo je LGL postavil na oder lanskega septembra. Več o Omerzujevem razvijanju predstav nam bo povedala umetniška vodja LGL, Jelena Sitar Cvetko:
»Prepovedane ljubezni« Omerzujevo umetniško delo zaokrožijo v celoto. Spet se pojavi Narcis, ki se zaduši s svojim odsevom. Predstavo povezujejo različne pripovedi: Poleg Narcisa in njegovega odseva imamo še Pigmalionovo zgodbo o odnosu med lutko in človekom ter zgodbo, v kateri se žena kralja Minosa zaljubi v bika. Omerzu je zgodbe razkrival z velikim suspenzom: počasi je pripravljal glavni vrhunec vsakega dela, na katerega smo gledalci napeto čakali, potem pa se je ta zgodil neizmerno hitro in ga je bilo v trenutku konec.
Vendar namizne lutke, ki so jim animatorji vdihnili življenje, niso bile same, saj jih je spremljalo gledališče giba, senc in mask, vse skupaj pa je močno začinila ter vodila vrhunska avtorska glasba Mitje Vrhovnik Smrekarja, ki se je lepo ulegla v predstavo in jo zaostrila.
V Sloveniji, žal, v nasprotju s tako imenovanim razvitim zahodom, lutke veljajo predvsem za otroke. Vendar pa se v zadnjem času pojavlja vse več lutkovnih predstav za odrasle, ki po kakovosti in izvirnosti prav nič ne zaostajajo za drugimi gledališkimi uprizoritvami. Med najuspešnejše mlade ustvarjalce prav gotovo sodi Matija Solce, ki je to sezono na oder oz. kar v tunel, ki se vije pod ljubljanskim gradom, postavil lutkovno predstavo za vse generacije: Kabaretluknjo. Hecno, zanimivo delo, ki črpa iz zgodbe o Alici v čudežni deželi, že celo sezono polni dvorane. Poigrava se tudi s senzorialnim gledališčem, pri katerem akterji v zgodbo vključujejo gledalce in nadvse navdihujejo njihove čute ter jih dražijo na različnih nivojih.
Lutke je poslušala Leja B.
Komentarji
komentiraj >>