Četrtek, 11. 6. 2009
Peter Recer
Nathan Williams, poba iz San Diega s ploščkom Wavvves vrže rokavico v obraz visoki glasbeni produkciji. Rockersko strukturo zgloda do skeleta ter jo zapakira v hreščavo hrupnost, osebna besedila, mladostniški zanos in ponudi v objavo založbi Fat Possum (v celoti!)
* Kalifornija je sinonim za sonce, deskanje ter peščene plaže ob Tihem oceanu, pa tudi za svobodni duh, ki daje novo upanje. Lomljenje valov in njih jezdenje je ustvarilo značilen zvok surf rocka, medtem ko so se ob obalnih cestah in pločnikih podili lokalni rolkarji, pardon skaterji. Skaterska kultura je posvojila zvok hard core in pank bendov tistega časa. Če pogledamo soundtrack enega prvih skaterskih filmov z naslovom Streets of Fire, najdemo skupine kot so fIREHOSE, Black Flag, Minutemen, Pailhead, pa tudi hrupno plavajoči Sonic Youth se najdejo vmes. Zvok teh bendov se bistveno razlikuje od spevnega street panka, ki se zelo hitro povezuje s skatersko sceno. Omenjene skupine so namreč gojile bistveno bolj robusten, hreščeč zvok, ki je tudi daleč stran od zlikane spevnosti.
V tej luči se lahko pogleda na ploščo skupine Wavves, ki je locirana v San Diegu, v Kaliforniji. Na ovitku plošče je namreč rolkar, ki je videti kot iz časov, ko je bil skok čez tri stopnice še zelo hud trik. Ob upoštevanju dejstva, da je bil Wavves na začetku one man band Nathana Williamsa, lahko sliko osamljenega rolkarja razumemo tudi simbolično kot nasprotje visoki glasbeni produkciji. Tako kot se kratkohlačni rolkar z belimi nogavicami do kolen razlikuje od stilsko oblečenih skaterjev, se zvok plošče Wavvves razlikuje od dovršenega zvoka današnjega časa. Minimalističnemu zvoku Wavves se je kasneje pridružil še bobnar Ryan Ulsh.
Takoj na začetku se ob poslušanju plošče najde primerjava z aktualno mlado zasedbo No Age. Skupini imata nekaj skupnih točk: prepletanje spevnosti in hrupnosti, mladost ter rolkarsko kulturo. A če No Age delujejo kot skupina, ki igrajo v kleti, obenem pa ustvarjajo zvok, ki ga lahko vzljubijo množice mladih, Wavves deluje kot skupina, ki igra zase, daleč stran od poslušalcev, kjer ni potrebe po tem, da bi hrupnost zvoka dobila nadgradnjo in se spremenila v všečnost. Namesto tega pesmi ostanejo na točki robustne shizofrenije, ki včasih od poslušalca zahteva precejšnjo mero potrpljenja, ravno zaradi svoje ponavljajoče preprostosti. Produkcija plošče spomni na Bee Thousand od Guided by Voices, kjer se skozi ploščo ustvarja občutek snemanja na preproste snemalnike v domači sobi.
Če se primerjava z No Age ustvari kar sama, lahko pri skladbah Beach Demon ter To the Dregs najdemo v drvečih, a obenem mehkih kitarah zametke Sonic Youth. Sun Opens my Eyes ponudi všečno ponavljajoč bobnarski ritem, katerega dopolnita najprej groba, nato pa skozi pesem igriva kitara. So bored je preprosta najstniška pesem o dolgcajtu, medtem ko No Hope Kids govori da nima avta, prijateljev, družine in punce. Preprosto, a všečno. Pesmi, kot so Rainbow Everywhere, Goth Girls ter Killr Punx, Scary Demons, ploščo dopolnijo z eksperimentalnim hrupom ter sklenejo njen smiselni krog.
Wavvves je drzna plošča. Preproste in robustne izvedbe pesmi zahtevajo od izvajalcev veliko mero samozavesti. Obenem gre verjeti, da bo ravno zaradi tega odklona in samosvojosti zanimiva marsikateremu mladcu, ki ga zanima glasba, ki se razlikuje od štanc glasbene produkcije. Plošča ima kljub preprostosti svoj karakter, kar pomeni, da je drugačna, da izstopa iz okolice. To je v današnjih časih sila pomembno, biti opažen namreč. Ali bo rolkar na sliki mehko pristal ali pa si bo potolkel kolena, bomo pa videli v prihodnosti.
pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>