In spet vam predstavljamo svoje kosilo,
in upamo, da vam storimo premilo,
poet vaš vam skromno in strumno navije
zvenčane besede sveže poezije...
In spet vam predstavljamo svoje kosilo,
in upamo, da vam storimo premilo,
poet vaš vam skromno in strumno navije
zvenčane besede sveže poezije
Petra Semoliča, vseprej kot neznanca našega sodobnega Parnasa, poznamo vsaj po imenu, kljub temu pa povejmo, da pripada plodni generaciji šestdesetih let, ki so danes spoštovani – ne umetniki, pač pa, kot to napiše v eni od pesmi iz zbirke, - samozaposleni v kulturi. Ti gospodje imajo za seboj dela, ki govorijo za njih, z njimi tudi naš Peter, tako da se bomo zdaj lotili dela Semoličevaga dela, njegove zadnje zbirke Rimska cesta.
Izšla je v knjižni zbirki Poezija Cankarjeve založbe, kjer so med drugim izšli tudi malo starejši gospodje, kot sta Milan Jesih ali Tomaž Šalamun, in to dejstvo priča, da je polje naše knjižice precej prestižno. Seveda se za prestiž pretežno brigamo toliko kot za Listo čiste pitne vode, seveda pa nas, kot vedno, več kot zanimajo predvsem besede. Zaužijmo jih.
Pesmi, o katerih govorimo, so vpete v vsakdan kot ga živimo, ko posedamo v sobi pred televizijo, brskamo po papirju z načečkanimi starimi pesmimi, pišemo nove, ko gremo ven na ulico in se nam za nohte zatakne mraz, ko za roko držimo svojo deklico, se sprehajamo po parku, pijemo kave, nam zmanjkuje cigaret… O tem in o jazu, ki je v to vpet. Ki ga vse nestanovitnosti o vsem tem begajo. In ki kljub vseh okoliščinskih nesmislih vztraja pri sebi, prepričan v svoj obstoj.
Ta jaz ni visokoleteč nad vsem, poseben v svoji posebnem pesničenju, spričo svojega izrekanja se ne čuti vzvišenega nad prijaznim klošarjem, ki mu v dlan potisne dvestotaka, ali nad vetrom, ki si v roleti razbije čelo. Noče si ustvariti preboja v neminljivost zaradi svojih besed, ker je preveč vezan na tu in zdaj. Ne glede na vso to odpadlo kožo pa ne dvomi, da je, da živi, zapisuje in brez dvoma zavzema brezdvomen prostor, legitimen prostor, kakršenkoli že, odvisno od kraja, meseca in leta.
S točnim datumom je podpisana vsaka izmed pesmi, zaradi česar lahko zapisovalca tako rekoč zasledujemo. Zasledujemo v drugem svetu, kjer ni holokavsta in so pajki in mušice, neznana srbečica, zasledujemo v opazovanju v spanje toneče najdražje, v razmišljanju o njegovih prvih urah. Lahko mu sledimo v duhoviti korespondenci ljubljanske Rimske ceste z galaksijo, miljonov zvezd in frfotavih kril deklet, lahko mu sledimo v letenju v sanjah.
Subjekt razmišlja tudi o času, v katerem živi, o izganjanju južnjakov, ciganov, kadilcev in hudičev, o nemoči udejanjenja v svetu, kjer je vse mogoče, o klopu, ki se v sanjah zlije s podobo človeka; bog mu predstavlja ves svet, hkrati pa se z njim hrani. Vseskozi vztraja pri sebi in pesnjenju, pa tudi če ne prinašata kakšnih posebnih bogastev. Jasno pa je, da tudi našemu prvemu pevcu pesništvo ni prineslo kakšnih bogastev.
Različne variante prostega verza, v katerih vseeno čutimo strukturo pravil, ki se od pesmi do pesmi, od dela knjige do dela, spreminjajo, dajejo več kot dovolj maneverskega prostora. Vse pesmi in vse dele – od Pesmi iz predala, Pesmi z Rimske ceste, Zimskih pesmi, Rdečih pesmi do Pesmi iz drugih svetov – pa veže in drži skupaj isti subjekt. Naj bo v sprehodu, sanjah, na pivu ali med ljubljenjem.
Mislim,
da so sanje v bistvu neskončne.
Tako kot TV nadaljevanka.
Tako kot ta pesem.,
pravi. Naj mu bo. Da le lahko rečemo: tudi tale zapis je neskončen.
Po rimski cesti se je klatil plebejec matjaž.
Komentarji
komentiraj >>