Pred nekaj meseci se je v založbi ZRC SAZU pojavila knjiga Foucaultovih tekstov v izboru Jelice Šumič-Riha pod naslovom Življenje in prakse svobode, o kateri smo takrat poročali, ne sluteč, da v istem letu čaka vse foucaultovce še eno prijetno presenečenje. Založba Krtina je namreč pred kratkim v okviru zbirke Temeljna dela prav tako objavila knjigo Foucaultovih tekstov, in sicer v izboru Mladena Dolarja.

Tokratni Dolarjev izbor pa se imenuje isto kot njegov izbor Foucaultovih tekstov izpred 18 let: Vednost – oblast – subjekt. Kar je tudi razumljivo, saj si boljšega naslova, ki v samo tri samostalnike strne celotno Foucaultovo miselno početje, ne moremo zamisliti. Naslov je torej isti – vendar je knjiga drugačna. Če nič drugega, je vsaj dvakrat debelejša kot tista prva, ki je vsebovala 8 Foucaultovih tekstov, tokratna pa jih ima celih 14.

Novi-stari Dolarjev izbor prinaša vse tekste iz prve izdaje - razen teksta »Subjekt in oblast« – plus 7 povsem novih tekstov, za katere se mi zdi, da prinašajo nekega drugega, v slovenščini do zdaj manj znanega Foucaulta. Drugače povedano, tokratni izbor namiguje na nič več tako skrivno dejstvo, da je Foucaultov pravzaprav več.

Vse dosedanje slovenske izdaje Foucaultovih del - vključno z omenjenima izboroma krajših tekstov - nam namreč predstavljajo Foucaulta predvsem kot teoretika oblasti. Gre torej za neko spolitizirano podobo misleca, ki pa se je - kot je to razvidno iz pričujočega izbora – ukvarjal tudi s 'čisto' filozofijo, poleg tega pa je prispeval tudi nekaj za literarno teorijo neizogibnih tekstov itn.

Glede na to, da je prvi Dolarjev izbor zelo dobro znan – gre namreč za v slovenskem humanističnem prostoru tako rekoč kultno in neštetokrat citirano knjigo –, se bomo tukaj osredotočili samo na tekste, ki so novi.

Prvi med njimi nosi naslov »Kaj je avtor?« Gre za zelo razvpit in za postmodernistično literarno in drugo teorijo neizogiben tekst, v katerem Foucault problematizira pojma avtorja in dela. Raziskuje funkcije inštitucije »avtor« ter »razmerje med besedilom in avtorjem, torej način, kako besedilo kaže proti tej figuri, ki je vsaj na videz zunaj in pred njim.«

Tekst »Theatrum philosophicum« povsem zagotovo sodi med Foucaulteve najbolj filozofske tekste v strogem smislu besede. To niti ne preseneča preveč, če vemo, da tekst govori o dveh Deleuzovih knjigah - in sicer o Razliki in ponavljanju ter Logiki smisla –, ki se Foucaultu, z njegovimi lastnimi besedami, »zdita veliki med velikimi«.

Foucault na začetku pričujočega teksta izreče še eno neštetokrat citirano in tolmačeno trditev: tisto namreč, da bo nekega dne dvajseto stoletje morda deleuzovsko. Deleuza pa opredeli kot filozofa dogodka in fantazme, s tem da sta dogodek in fantazma tukaj neločljivo povezana s filozofsko mislijo: »… kaj drugega je ta misel, če ne dogodek, ki se zgodi fantazmi, in fantazmatska misel odsotnega dogodka?«

Tekstu o Deleuzu v knjigi logično sledi eden izmed dveh pomembnih Foucaultovih tekstov o Nietzscheju: »Nietzsche, genealogija, zgodovina«. Gre za besedilo, ki je izjemno pomembno ne samo za razumevanje kompleksnosti Nietzschejeve genealoške metode, ampak tudi za razlago samega Foucaultevega miselnega in metodološkega razvoja. Saj Foucault po letu 1970, torej približno takrat, ko je ta tekst nastajal, svoje delo začne označevati ne kot 'arheologijo', ampak kot 'genealogijo'.

Če teksta o Deleuzu in Nietzscheju povsem razumljivo sodita v strogo filozofski kanon, lahko besedilo »Življenje zloglasnih ljudi« uvrstimo v kako antologijo leposlovja. Gre za neke vrste borgesovski predgovor knjigi, ki nikdar ni izšla v obliki, kot si jo je Foucault zamislil v tem besedilu, saj je njeno osnovno idejo prevzelo več različnih del. Ideja pa je takšna: narediti antologijo nepomembnih, pozabljenih, zloglasnih življenj, naključno vpisanih v uradne knjige in dokumente. Tukaj seveda ne moremo mimo tega, da se ne spomnimo na Borgesovo zbirko kratkih zgodb Splošna zgodovina podlosti.

In vendar ima Foucault za svojo antologijo malce drugačne razloge kot Borges - mogoče bližje tistim, ki jih je imel v mislih Kiš, ko je pisal Grobnico za Borisa Davidoviča. Kot pravi izsek iz teksta, ki ga lahko preberemo na ovitku pričujoče knjige: »Ali ni ena izmed temeljnih potez naše družbe ta, da v njej usoda zavzame obliko razmerja do oblasti in boja proti njej? … Nagle in vreščeče besede, ki so prešle med oblastjo in temi najneznatnejšimi eksistencami, so najbrž njihov edini spomenik; dajejo jim nekaj bleska in hipen blisk, s katerim lahko prečkajo stoletja vse do naših dni.«

Sledita dva krajša intervjuja. Prvi, ki nosi naslov »Zakrinkani filozof«, je izvirno izšel brez navedbe Foucaultovega imena. Njegova identiteta je bila razkrita šele posthumno, ko sta Le Monde in založba La Decouverte izdala pričujoči intervju skupaj z drugimi intervjuji iz iste serije v samostojni knjigi. Drugi intervju pa nosi povsem jasen naslov »O homoseksualnosti« in temu ne bi imeli kaj več dodati. Konča pa se takole: »Preiskovati naš odnos do homoseksualnosti pomeni, da si bolj želimo svet, v katerem so ti odnosi možni, kot preprosto spolni odnos z osebo istega spola, pa četudi je to pomembno.«

Zadnji tekst v knjigi pod naslovom »Politična tehnologija individuumov« pa postavlja vprašanje, »kako z določenimi etičnimi tehnikami sebstva, ki so se razvile od antike do današnjih dni, neposredno vzpostavljamo svojo identiteto?« Opozarjamo, da je pričujoči tekst v drugem prevodu pod naslovom »Politična tehnologija posameznikov« izšel pred kratkim kot sestavni del že omenjenega izbora Jelice Šumič-Riha.

Za konec bi samo izpostavili to, da je pričujoči Dolarjev izbor - poleg večjega števila in večje raznolikosti Foucaultovih tekstov - v nekem smislu bolj koherenten kot tisti prvi. Gre v bistvu za do konca premišljeno knjigo, v kateri se drugi tekst naslavlja na nekaj, kar smo prebrali v prvem, četrti se začne tam, kjer se je končal tretji, itn. Kot bi brali poglavja kakega romana, v katerem sicer ni drugih dogodkov razen dogodkov misli, glavnih junakov pa je več, vendar se vsi odzivajo na isto ime: Michel Foucault.

Za vas in zase je Foucaulta spet klicaril Bojan Andjelković