Pri založbi Sanje je izšlo delo z naslovom »Sundžata«. Gre za enega najslavnejših epov Zahodne Afrike. Leta 1960 ga je v obliko romana v francoščini zapisal zgodovinar, pisatelj ter dramatik Djibril Tamsir Niane, nato pa ga je skoraj petdeset let pozneje v slovenščino prevedla Katja Zakrajšek.
Pri založbi Sanje je izšlo delo z naslovom »Sundžata«. Gre za enega najslavnejših epov Zahodne Afrike. Leta 1960 ga je v obliko romana v francoščini zapisal zgodovinar, pisatelj ter dramatik Djibril Tamsir Niane, nato pa ga je skoraj petdeset let pozneje v slovenščino prevedla Katja Zakrajšek.
Delo je biografija kralja Sundžate, ki je opisan kot »oče svetle dežele, dežele savane, prednik teh, ki napenjajo lok, gospodar stotih poraženih kraljev.« Afričani ga po pomembnosti primerjajo z Aleksandrom Velikim in v 13. stoletju naj bi ustanovil mandinško kraljestvo, veliko državo, ki je bila na območju današnjega Malija. Rodil se je materi, ki je bila pol ženska, pol bivol in tako podedoval silnost bivola, v njem pa je vrela moč leva. Zaradi njegove in materine posebnosti, ter borbe za prestolonaslednika, je bil Sundžata v otroštvu z družino izgnan iz svojega kraljestva.
Romali so po deželi in se za daljša časovna obdobja ustavljali pri kraljih različnih držav ter si tako nabirali prijateljstva. Ko je nastopil čas, je Sundžata pozval vse te vladarje, jih združil in se uprl nasprotniku ter ga preko mnogih bitk porazil, ter ustanovil nov imperij.
Čeprav ne vemo zagotovo ali je zgodba resnična, pa delo veliko doprinese k poznavanju zahodne Afrike. Opisuje tedanjo mandinško oziroma malijsko kulturo, njihove ljudi, razkošna posestva s palačami ter velike bitke s skrbno načrtovano vojaško taktiko. Podaja tudi vrednote, kot so enakopravnost spolov, strpnost do tujcev, ki so bili zaščiteni in spoštovanje staršev ter otrok.
Vse afriške epe, vključno s Sundžato, še danes pripovedujejo oziroma pojejo grioti. V preteklosti so bili kraljevi pomočniki in znali so na pamet vsa pravila države ter vse zgodbe, ki so se prenašale iz roda v rod. Z živo besedo, torej brez zapisa, so ohranjali zgodovino ter ustavo z vrednotami družbe. Tudi pisatelj naše izvedbe Sundžate je povpraševal mnogo danes živečih tako imenovanih čuvarjev običajev, izročila ter umetnosti vladanja. V knjigi pa je poimenovan le en, nikomur poznani griot Mamaduj Kujatej iz vasi Djeliba Koro v okrožju Siguiri v Gvineji, ki nam pripoveduje zgodbo.
Vendar zgodba o Sundžati ni le ena. O tem nam bo nekaj več povedal publicist ter poznavalec afriške kulture, Nikolaj Jeffs:
Kljub temu, da je Djibril Tamsir Niane z zapisom ep prenesel oz. ga preoblikoval kar trikrat: prvič v pisani jezik, drugič v francoščino in tretjič v roman, je igral pomembno vlogo v prebujanju afriške kulturne zavesti. Ep, ki ga po veličini primerjajo s Homerjevima epoma ali z epom o Gilgamešu, je pisatelj zapisal ravno v času velike dekolonializacije afriških držav, ki so se postavljale na svoje noge in obujale lastno kulturno zavest. In kaj je po Jeffsovem mnenju še pomemben doprinos zapisa epa:
Knjiga je lepo berljiva, le da lahko bralca dejstvo, da ima nekdo najmanj pet imen, rahlo zmede. Našega glavnega junaka so poimenovali tudi junaka premnogih imen in niso pretiravali, saj se Sundžata imenuje tudi Magan Sundžata, Marij Džata, Sogolon Džata, Manding Džara, Sog Sog Sibon Salaba ter Narej Magan Džata.
Pripoved pa poleg tega, da pobliže predstavi malijsko kulturo iz njihove kulturne pozicije tudi poda svoj pogled na zahodni logos ujet v črke ter pravi: »Druga ljudstva se zatekajo k pisavi, da bi obvarovala preteklost; a ta izum jim je umoril spomin; preteklosti ne čutijo več, ker pisava ni topla kot človeški glas.... Kako bedno je znanje okostenelo v knjigah.«
Pa kljub temu, da nas večina nima možnosti prisluhniti griotovi pesmi, je zapisana zgodba veliko razkritje delčka bogate afriške zgodovine. Uživanje v branju zanimive pripovedi, ki jo krasi tudi malček poezije, je neizogibno.
Po mandinškem imperiju je potovala Leja B.
Komentarji
komentiraj >>