Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SECKOU KEITA SKQ: The Silimbo Passage (World Adventures, 2009) (ponovitev 27. 6. '09 ob 00.30) (2804 bralcev)
Sobota, 20. 6. 2009
zoranp



Zoran Pistotnik recenzira mednarodno zvočno avanturo senegalskega mojstra kore Seckouja Keite z glasbeniki iz Italije, Egipta in Gambije ... (v celoti!)

* Predvsem na evropskem glasbenem prizorišču Seckou Keita ni novinec. Tudi na teh radijskih valovih ga je že bilo mogoče slišati, vendar je res, da mu posebne pozornosti nismo posvečali. Razlog je preprost: njegova prva dva albuma vsaj mene, očitno pa tudi drugih, nista povsem prepričala. Glasbeno sta bila sicer čisto korektna izdelka s posameznimi skladbami, ki so pritegnile pozornost, a mu z njima ni uspelo vzpostaviti zares trdnega, prepoznavnega avtorskega stališča ter ponuditi kaj več kot spodobno igro na koro ob preigravanju zbirke tradicionalnih in jazzovskih obrazcev.

»The Silimbo Passage«, njegov tretji album, ki ga je podpisal s Seckou Keita Quartet oziroma SKQ, kot označuje svojo stalno zasedbo, pa je po mojem prepričanju njegov do zdaj najboljši izdelek in je vreden večje pozornosti. Takšen je predvsem zato, ker mu je končno uspelo zliti raznorodne vire in vplive v dovolj kompakten glasbeni izraz, ki albumu omogoča, da funkcionira kot celota s prepoznavnim avtorskim pečatom. Zdaj lahko rečemo: to je Seckou Keita! Poleg spretnejših kompozicijskih in aranžmajskih prijemov ter njihove zdaj že vrhunske interpretacije k takšnemu vtisu zagotovo prispeva tudi izbor na album uvrščenih skladb, ki spretno kombinira tradicionalne vire z lastnimi ustvarjalnimi prispevki sodelujočih glasbenikov.

Seckou Keita je po poreklu iz pokrajine Casamance, ki leži na jugu Senegala in se v mnogo čem razlikuje od ostalih področij te države. Pravzaprav ima mnogo več skupnega z Gambijo, samostojno državo, ki se dobesedno zajeda vanjo. Ena od teh skupnih potez je zagotovo žlahtna tradicija igranja na koro, tako da od tam prihajajo številni izjemni mojstri tega glasbila. Eden od nadaljevalcev omenjene tradicije je tudi Seckou Keita. Nekje konec prejšnjega tisočletja se je preselil v Anglijo in tam začel svojo mednarodno kariero. Tam se je glasbena tradicija njegove domovine srečala tudi s številnimi glasbenimi vplivi od drugod. Posebej sta ga pritegnila soul in pa sodobni evropski jazz, poslušal je klasično glasbo – predvsem godalno – srečal pa se je tudi z orientalskimi (z)godbami. Z vključevanjem njihovih elementov v svoj izvorni mandinški glasbeni kontekst je poskušal iznajti lastno pot njihovega povezovanja v nov avtorski izraz. To mu zdaj tudi uspeva. K temu pa so pomembno prispevali prav glasbeniki, s katerimi sodeluje v svojem stalnem kvartetu, in ki imajo tudi sami konceptu primerno glasbeno ozadje. Egiptovski violinist Samy Bishai že s svojim glasbilom in načinom igranja nanj skrbi za klasično orientalsko in evropsko godalno razsežnost v glasbi kvarteta, v katerem italijanski kontrabasist Davide Mantovani dodaja sodobne jazzovske in improvizatorske komponente. Kvartet zaokrožuje tolkalec Surahata Susso , ki prihaja iz Gambije in seveda uporablja predvsem tradicionalna zahodnoafriška glasbila. Dodatno razsežnost daje njihovi glasbi še petje. Namreč, v posameznih skladbah zapoje sam Seckou Keita, na tem albumu pa se je kvartetu v večini skladb pridružila še pevka Binta Suso, sicer njegova sestra, ki je nekajkrat prevzela vodilni glas, nekajkrat pa skupaj z nekaterimi drugimi člani pripevala k bratovemu petju.

Rezultat njihovega skupnega početja je deset skladb. Za večino je poskrbel Seckou Keita sam kot avtor glasbe, besedil ali aranžmajev. Sicer pa je besedili za dve prispevala Binta Suso, avtor ene izmed njih je Davide Mantovani, dve pa sta Keitovi priredbi tradicionalnih mandinških skladb. Med njima je tudi legendarna »Souaressi«, ki jo je pred desetletji uveljavil pokojni veliki gvinejski pevec Kouyate Sory Kandia. Sicer pa ste za uvod že slišali skladbo »Bimo«, zdaj pa ji bodo sledile še za Keitov glasbeni koncept že tudi s samim naslovom najbolj zgovorna »Mande-Arab«, po vsebini besedila in glasbenem pristopu pan-afriška »Fonding Ke« in instrumentalna »Chelima«, posvečena Keitovi soprogi. »Miniyamba« je prva tradicionalna, že omenjena »Souaressi« pa druga, ki jo boste tokrat slišali. Zaradi pomanjkanja časa bomo nato dve preskočili in predstavitev albuma »The Silimbo Passage« kvarteta Seckouja Keite z gostjo, pevko Binto Suso, zaključili s skladbama »Kanu Foro« Davideja Mantovanija in s solističnim nastopom Keite v skladbi »Missing You«.

pripravil Zoran Pistotnik



Komentarji
komentiraj >>