* Mats Gustafsson je ravno včeraj, 20. 6. 2009, na Meltdownu Ornetta Colemana v Londonu odigral priložnostni set z domišljijo vzburjajočim triom ob Kieranu »Fourtet« Hebdenu in Steveu Reidu. V kolikor pa ravnokar omenjeni trio fantazije glasbenih navdušencev brez kakršnihkoli težav spravi v delirij, med Matsovimi številnimi projekti s tovrstnim potencialom vsekakor ni edini.

The Thing ali v prostem prevodu »stvor« namreč že od tistih nekaj uvodnih stockholmskih koncertov februarja leta 2000 predstavlja eno najbolj udarnih inačic sodobne jazzovske avantgarde. Raba težkometalske estetike, impozantna pojava na odrih in skoraj ducat prodornih albumov prej povedano še dodatno utrdi. Ob tem ne gre spregledati trenutno osrednjih ritmičnih figur skandinavskega, evropskega ali pa tudi svetovnega jazza v širšem pomenu. Govora je seveda o dobrih znancih slovenskih odrov, Ingebrigtu Hakerju-Flatenu in Paalu Nilssenu-Lovu. Slednja zasedbe, ki so deležne njunih sedimentov, pregovorno povzdigneta nad vse, kar je tisti trenutek v bližnji okolici, pa naj se to zgodi z Atomic, School Days, Scorch Trio ali z nešteto drugimi formacijami, praviloma v družbi najbolj eminentnih sodobnih ustvarjalcev kreativnih muzik. Če k temu dodamo še malenkost Matsa Gustafssona, trenutno prav tako osrednjega skandinavskega pihalca, kolaboratorja s tako rekoč vsemi glasbeniki, ki v sodobnih odvodih jazza kaj veljajo, se rezultat ponuja kar sam od sebe. A še vedno ni samoumeven.

Z Bag It! trio nadaljuje svoja prejšnja utapljanja priredb v hrupno, energično ter eksperimentalno okolje, med katerimi so se nam v spomin najbolj vtisnila tista od Dona Cherryja, The White Stripes, Lightning Bolt, Ornetta Colemana in celo PJ Harvey. Tokrat so poleg naslovnega Gustafssonovega komada in kolektivno ustvarjene skladbe Hot Doug posegli po The Ex, 54 Nude Honeys, švedskem zvočnem umetniku Akeju Hodellu, Ellingtonovemu standardu ter legendarni skladbi Angels Alberta Aylerja, ki jo lahko slišite v podlagi. In ravno v slednji Mats pokaže vso globino svojega liričnega zvena, ki ga skozi celotno ploščo zaljša tudi efektivna elektronika. Razbita Aylerjeva skladba se po odigrani prepoznavni temi kar pošteno odmakne od originala, a izvorne melanholije ji ne uspe iznakaziti. Po drugi strani ritmizirajoči dvojec najbolj efektivno udari v naslovni skladbi, kjer pride do podobnega trenutka, kot ga mestoma pričarata že na zadnji plošči kvinteta Atomic. Iz improvizacijskega vrtinca izluščita udarno repetitivno podlago, preko katere Matsu njegovega tenorja ni težko prepustiti navdihu.

Album sicer zavzame kar dva ploščka, od katerih se na drugem znajde skoraj polurna improvizacija Beef Brisket (for Ruby's), v jeseni pa se bojda obeta še dvojni vinil z dodatnim materialom. Če za konec povlečemo še najbolj očitno vzporednico s prav tako brutalnim triom Full Blast, ugotovimo, da kreativna energija The Thing prevzame veliko bolj raznoliko vlogo. Če je Full Blast povsem neposreden vbod v žilo, se The Thing ustvarjanja gostega, neprebojnega zvoka lotevajo nekoliko bolj pritajeno ter s širše zastavljenim arzenalom. Tu imam v mislih predvsem subtilnejši in vitalnejši boben-bas dvojec. Trenutno je pač tako, da Ingebrigt Haker Flaten in Paal Nilssen-Love tudi med spanjem lahko ustvarita dodano vrednost.

pripravil Tit Podobnik