Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Jean - Luc Nancy: Evidenca filma: Abbas Kiarostami (4765 bralcev)
Torek, 23. 6. 2009
Nina Cvar



V Novih pisarijah skupaj z Andrejem Šprahom, filmskim teoretikom in pisateljem, predstavljamo nedavno izdano Nancyjevo monografijo "Evidenca filma: Abbas Kiarostami". Ob tem naj skromno dodamo zgolj še to, da gre brez dvoma za enega ključnih teoretskih filmskih tekstov zadnjega desetletja.
Tokrat smo v Novih pisarijah v prvi plan postavili v slovenščino nedavno prevedeno monografijo Jeana - Luca Nancyja, »Evidenca filma: Abbas Kiarostami«. Pričujoča knjiga je izšla v okviru »Društva za širjenje filmske kulture KINO!« in »Društva za oživljanje zgodbe 2 koluta«, njen izid pa je 19. maja v Kinodvoru pospremila tudi krajša tiskovna konferenca.

Nancy, ki velja za enega najpomembnejših sodobnih francoskih filozofov, v danem zapisu začrta nekatera bistvena določila (samo)obnove sedme umetnosti na začetku 21. stoletja. V pričujoči radijski časovni blazinici smo se tako posvetili nekaterim temeljnim potezam Nancyjevega dela, ki smo jih v družbi Andreja Špraha poskušali zaokrožiti v smiselno celoto.

Nancyjeva filozofska zanimanja zaobjemajo različne tematike, pri čemer pa je vendarle treba izpostaviti njegovo kritično držo zoper nekatere temeljne Lacanove koncepte, fokus na razmerje med skupnostjo in posameznikom ter svobodo in eksistenco, konec koncev pa tudi vprašanje ontologije smisla. Poleg delovanja v polju filozofije, v katerem je moč detektirati raznorodne miselne vplive avtorjev kot so Bataille, Blanchot, Descartes, Hegel, Kant, Nietzsche in Heidegger, je Nancy, podobno kot zdaj že razvpiti Alain Badiou, izjemno dejaven tudi na različnih umetniških področjih. Zato je bržčas kar prav, da ga okličemo za »filozofa-umetnika«, ki prav na tej sledi spiše enega ključnih filmsko-teoretskih tekstov zadnjega desetletja. Po drugi strani Nancyjevo udejstvovanje na področju filmske misli v našem okolju vseeno ni tako odmevno kot bi morda pričakovali. Zakaj je temu tako, nam je pojasnil Andrej Šprah:















Kot avtor pričujočega prvovrstnega filmskega teksta, Nancy več kot opraviči znameniti status francoske filmske misli, ki se je drži sloves ene najbolj pronicljivih in vitalnih na izbranem področju - brez nekaterih njenih dognanj si dandanes namreč zelo težko predstavljamo katero koli resnejšo razpravo o filmu.

Nancyja sicer uvrščamo v tisto konceptualno tradicijo francoske filmske misli, ki se s filmom ukvarja v okviru svojih humanistično-družboslovnih zanimanj, kar pa seveda še ne pomeni, da se s tem film kakor koli postavlja na teoretski stranski tir. Ravno nasprotno. Nekatere najizvirnejše zamisli v zvezi s tematiziranjem filmskega medija so namreč izšle prav iz pričujočega miselnega créda, pri čemer nedvomno izstopata Deleuzovi kapitalni deli »Podoba-gibanje« in »Podoba–čas«. Z njima je Deleuze v osemdesetih letih minulega stoletja povzročil pravi pravcati kopernikanski obrat v koncipiranju genealoških sprememb na področju filma, hkrati pa je pripoznal relevantnost filma za filozofijo.

Glede na to, da Nancy izhaja iz filozofske tradicije in smeri, ki se s filmom ukvarja pretežno sporadično, njegov angažma odpira vprašanje nedvomno zapletenega odnosa med filmom in filozofijo. V tem oziru gre tako rekoč za odnos med dvema miselnima disciplinama: filozofijo kot znanostjo s primatom za diskurzivno analizo, in filmom, za katerega se zdi, da v marsičem funkcionira kot metafora za filozofijo. Več o danem odnosu in Nancyjevi umeščenosti vanj nam bo povedal Andrej Šprah, filmski teoretik, pisatelj in avtor številnih člankov s področja filmske misli:















V nasprotju z Greenawayjem, ki je na vprašanje o stanju kinematografije odgovoril, da gre za zastarelo umetnost in da smo bili v zadnjih tridesetih letih tako rekoč priča njenemu labodjemu spevu, Nancy v Evidenci filma ponudi prepričljivo svež pogled na filmsko umetnost. Za razliko od Godardovih modernističnih tendenc, podčrtanih z brechtovsko distanco, ki problematizirajo samo vero v Film, Nancy kinematografiji na prelomu stoletja odtisne samoobnovitvene pretenzije. To pa stori v živahno vzporednem miselnem dialogu s Kiarostamijevimi filmi.

Že takoj na uvodni strani pričujoče monografije Nancy bralcu razgrne motive za izbiro Kiarostamija. Leta 1994 je tako znamenita revija »Cahiers du cinéma« želela izdati knjigo o stotih filmih iz zgodovinske zakladnice 20. stoletja, pri čemer sta Nancyja h Kiarostamiju vodila dva motiva: prvi je bil razvidnost, s katero se mu je razkril Kiarostamijev film »In življenje teče dalje«, drugi pa želja po izbiri čim novejšega filma. Do izdaje omenjene knjige sicer ni nikoli prišlo, navkljub temu pa se je Nancyju nasmehnila sreča pri bruseljskem založniku, ki mu je celo predlagal, da bi besedilo razširil v knjigo.

Izbiro Kiarostamijevih filmov je Nancyju vsekakor treba šteti v dobro, saj za razliko od svojih sodobnikov skuša misliti tisti teritorij, ki predstavlja odvod od ustaljenega evropocentričnega teoretskega miljeja. Zato ni prav nič pretenciozno, če Nancyja označimo za drznega in ažurnega sodobnega francoskega filozofa, znanega tudi po specifični korespondenci z režiserko Claire Denis. Več o ustvarjalni povezanosti med Nancyjem in Kiarostamijem pa Andrej Šprah:















Z epistemološko – metodološkega vidika bi nad Nancyjevo metodo fokusiranja na opus zgolj enega cineasta - četudi ta hip morda enega največjih avtorjev našega časa - sicer lahko zastrigli z ušesi, po drugi strani pa bi prav s tovrstno gesto izrazili globoko nerazumevanje Nancyjevega teksta in tako samo ponovili pozicijo Laurenta Kretzschmarja. Njegovi kritiki je Nancy tako celo sam apliciral, in sicer s kratkim neodgovarjajočim odgovorom. Razloge za očitno nerazumevanje pričujočega anglosaksonskega avtorja je bržkone treba iskati v samih specifikah obeh miselnih tradicij – torej anglosaksonske in kontinentalne. Več o njunih karakteristikah Andrej Šprah:















Nancy v Kiarostamiju, čigar filmski opus podpisuje izrazita humanistična drža, najde sogovornika za mobilizacijo in izpeljavo svoje misli. Tako z inovativnim subvertiranjem nekaterih klasičnih konceptov filmske teorije kot so »pogled«, »realno«, »podoba«, »film« in »reprezentacija«, ponudi pravi pravcati miselni preboj. Ob tem se nam razkrije še ena podobnost med obema akterjema: to je aktiven in pa seveda kritičen odnos do vzpostavljenih tradicij na področjih njunega delovanja.

Nancy svoj konceptualni preboj podaja na izrazito nepretenciozen, impliciten način – torej daleč stran od pompozne Framptonove Filmozofije iz leta 2006. Glede na intimni patos, ki prežema Nancyjev večpartitni zapis, strukturno ujemajoč se s Kiarostamijevimi filmi, bi lahko dejali, da gre za angažma, ki je blizu zadnji Barthesovi monografiji, »Camera lucida – Zapiski o fotografiji«.

Seveda Nancyjeva monografija, ki je v Belgiji izšla že leta 2001, v slovenskem jeziku pa je na voljo približno mesec dni, ni nastala v teoretskem vakuumu. V njej se namreč prepletajo različne miselne reminiscence, pri čemer se na bralnem pladnju eksplicitneje ponudita René Descartes in Edmund Husserl. O Nancyjevem teoretskem podpisu nam je Andrej Šprah, med drugim tudi pisec spremnega besedila k dani monografiji, zaupal naslednje:















Osrednji leitmotiv Nancyjeve monografije vsekakor predstavlja samoobnavljanje filmske umetnosti, ki jo je po Nancyjevih besedah omogočil sam razvoj Filma. Nancy tako zapiše, da je filmski avdio-vizualni historični trajektorij s produciranjem lastnih konceptov pripeljal do stopnje, v kateri se razpira drugačen pogled. Pogled, ki ga ne ujame problematika reprezentacijske paradigme, oziroma – sledeč Badiouju - nenehna igra med iskanjem realnega in vročičnim diagnosticiranjem dozdevka.

Omenjeni problem, katerega strukturo pravzaprav konstituira stara Bazinova dilema odnosa med sliko in realnostjo, Nancy poskuša razrešiti z evidenco, nedvomno osrednjim konceptom pričujoče monografije. Evidenco, h kateri gravitirajo ostali novejši konceptualni prijemi »pregnantnosti«, »nadštevilne umetnosti«, »kotaleče se stvari«, »spoštovanja« in »odnašanja«, Nancy oblikuje v dialogu z Descartesom in Husserlom.

Če si pobližje ogledamo osrednje Nancyjevo teoretsko energijsko polje, ugotovimo, da Nancy evidenco razume kot izmuzljivo enigmo, ki – tako kot življenje – ohranja neko bistveno skrivnost. In s prav to svojo slepo pego evidenca pritiska na naša očesa, nas tišči h gledanju, pogledu. Ta pa subjekta ne zapelje v običajno spektakelsko formo, temveč ga osvobodi in mu svet naredi razviden.

V nadaljevanju Nancy evidenco lucidno poveže s filmsko podobo, ki je vedno tisto, kar nastopa v ozadju in je rezultat kadriranja oziroma izreza. Izrez pa je tisti moment, s pomočjo katerega režiser obkleše pogled in nam ga odpre za razločnost oziroma »realno«. Zdaj pa vnovič prisluhnimo Andreju Šprahu, ki nam je razkril nekaj več o evidenci in odnosu med njo ter reprezentacijo:















Evidenca je torej svojevrstna sila, ki s seboj odnese še nekaj več kot resnico – eksistenco. In prav ta vidik je ključen za Nancyjev tekst, ki je – podobno kot Kiarostamijevi filmi – slogovno formuliran v relativno prvobitnem jeziku, v vsebinskem oziru pa gre za uporabo kompleksnega filozofskega aparata. Specifičnost evidence filma se torej kaže prav v njeni umestitvi v red eksistence, kar pa za seboj potegne nekatere bistvene konsekvence. Evidenca filma je torej razvidnost eksistence pogleda, skozi katerega si lahko svet, vržen s tečajev smisla, vnovič povrne svoj smisel oziroma realno.

In ravno na tej točki Nancy razgrne (samo)obnovitvene pretenzije kinematografije, ob tem pa skromno ponudi še redefinicijo razmerja, ki ga na pragu 21. stoletja film vzpostavlja z umetnostjo in svetom. Nancyjeva specifika je torej ravno črpanje poskusa prenovitve sedme umetnosti iz nje same oziroma »čudenja« nad njo ter življenjem kot takim. Zato ne preseneča, da Andrej Šprah Nancyjev angažma umesti na meridián film – človek : svet.

Pričujoča Nancyeva monografija ponuja torej izvrstno branje, ki pa ne izpričuje zgolj vere v film, temveč tudi vero v življenje samo. Za razliko od Greenawaya, ki je nove filmske artikulacije že v devetdesetih letih minulega stoletja iskal v novih medijih, Nancy v tesnem stiku s Kiarostamijem malodane zašepeta nove potencialne razvojne poti filmske prihodnosti.

Zaključimo lahko, da Nancy na sledi spoštovanja do življenja in smrti, ki pa ni njegovo nasprotje, mobilizira naš filmski pogled, s tem pa tudi našo misel – zahvaljujoč entuziastom pri Društvu KINO!

Oddajo je pripravila Nina Cvar, posneli pa so jo špikerja Maco in Luka ter tehnik Tomzi.


Komentarji
komentiraj >>

Guest Post Enquiry
Aly Chiman [26/06/2018]

Hello there, My name is Aly and I would like to know if you would have any interest to promote your website here at radiostudent.si on our blog alychidesigns.com ? I am looking for people/businesses that would like to contribute promotional or helpful articles to our blog. If you are willing to post on our site, we would post an promotional link within the article as well as an (optional) author link. If you may be interested please let me know. Thanks, Aly
odgovori >>