Istanbul, ki je v romanu naseljen v Bolšji palači, Şafakova prikaže kot mesto, ki nam intuitivno pokaže, da sta Vzhod in Zahod na koncu koncev imaginarna koncepta, ki ju bo morda nekoč mogoče tudi odmisliti. Şafakova je nekoč zapisala: “Vzhod in Zahod nista olje in voda. Mešata se. In v mestu, kakršno je Istanbul, se mešata silno, nenehno in čudovito."
Bolšjo palačo za poletno branje priporoča Petja Grafenauer.
Zakajeni študent, ki si lasti velikanskega psa, neprestano razmišlja o samomoru. Hadži Hadži vnuke straši z grozljivimi zgodbami o džinih, seksualnosti in nasilju. Mož pretepa ženo imigrantko, ki je bila nekdaj znanstvenikova pomočnica. Modra ljubica živi od daril pijanih ljubimcev in si, kadar ne prenese več duševne bolečine, v roko reže dolge krvave srage. Brata frizerja vseskozi opravljata prebivalce. Ženska z ušivo hčerko se bolestno boji umazanije. Njihova življenja, prepletena kakor v zgodbah iz Tisoč in ene noči, so material, iz katerega Elif Şafak [Elif Šafak] tke zgodbo sodobnega Istanbula.
Osemintridesetletna Elif Şafak je rojena v Franciji, odraščala je v Španiji in Jordaniji, danes pa večino časa preživi med Arizono in Istanbulom. Vprašanje zahodnjaškosti in vzhodnjaškosti, ki se na poseben način prepletata v Istanbulu, je centralna tema njenega leposlovnega opusa. V romanih posebej izstopajo opisi življenja v zakotnih ulicah Istanbula, ki ga obiskovalec tega velikega mesta na Bosporju sam le stežka doživi.
Pisateljica je v Istanbulu študirala mednarodne odnose, magistrirala iz ženskih študij in doktorirala s tezo Analiza turške modernosti in moški diskurz. Po zaključku študija je nastal prvi roman Sufi, poleg leposlovja pa redno objavlja tudi strokovno literaturo. Do tridesetega leta je Şafakova v Turčiji prejela vse pomembnejše literarne nagrade. Zatem se je odločila, da bodo njena dela nastajala tudi v angleškem jeziku, to pa je pri turških nacionalistih vzbudilo mnoge kritike. Pisateljica nanje odgovarja z zgodovinskimi podatki: "V otomanski večjezični, multikulturni in večreligijski zgodovini so pisateljice hkrati pisale v turškem, angleškem in francoskem jeziku." Šele Atatürk je vzpostavil rigidni nacionalizem, da bi obvaroval turško politično stabilnost, kljub temu, da je močno cenil evropsko kulturo. Danes je v Turčiji ideja kulturnika povezana s sliko moškega poznih srednjih let. Če si ženska, in povrh vsega še mlada, je to ovira v turškem kulturnem miljeju.
Pankrt iz Istanbula – drugi roman, ki ga je Şafakova napisala v angleškem jeziku, je bil razgrabljen v več kot 50.000 izvodih, avtorico pa je postavil na zatožno klop. Tožbo po 301. členu kazenskega zakonika za "klevetanje turškosti" je sprožil desničarski tožilec Kemal Kerinsciz. Isti tožilec je pred tem na isti način skušal tožiti turškega pisateljskega zvezdnika Orhana Pamuka. Ovadbo Şafakove je povzročila izjava enega od junakov romana, ki je poboj Armencev v prvi svetovni vojni označil za genocid. Ko je pisateljica povedala, da je način, s katerim želijo ultranacionalisti vstopiti v področje umetnosti in literature, precej nov in precej moteč, je bila tožba takoj opuščena.
V enem od intervjujev, ki so sledili tožbi, je Şafakova izjavila, da ultranacionalisti, ki si želijo ksenofobno, nacionalistično Turčijo, predstavljajo manjšino, vendar so zaradi procesov približevanja Evropski uniji ogroženi in so zaradi tega izjemno glasni. Kljub slabim izkušnjam pisateljica pravi: "Ne želim si, da bi prepovedovali katerikoli roman, pa čeprav bi šlo za delo z rasistično idejo. Ljudje niso ovce in ne moremo jih usmerjati z nevidno roko. Zatiranje vodi k novemu podjarmljenju."
Leta 2002 nastala Bolšja palača je v Turčiji požela velik uspeh, v prevodu Jureta Potokarja pa jo od lanskega leta beremo tudi v slovenskem jeziku. Zgodbo z nenavadnim začetkom in absurdnim, skorajda tragičnim zaključkom, tke množica usod prebivalcev nekdaj ugledne, v sodobnosti pa popolnoma zanemarjene palače Bonbon. V palači, ki jo je za svojo duševno moteno ženo leta 1966 zgradil ruski emigrant, se danes množijo bolhe, poslopje pa se duši v odloženih smeteh. Pisateljica nam predstavi grotesken, a vendar verodostojen prerez nižjih razredov sodobne istanbulske družbe. Palača Bonbon je zasmeteni Istanbul v malem, ki je tudi osrednja tema romanov Elif Şafak.
Gospa Tetka, ena od osrednjih oseb romana, ob koncu pripovedi pomisli, "da jo Istanbul spominja na visoko nosečo žensko, ki je v zadnjih mesecih nosečnosti pridobila daleč več teže, kot jo lahko nosi. Dolga stoletja jo je nabirala. Jedila, ki jih je použila v enem grižljaju, so k njej prinašali ladje in čolni, avtomobili in prikolice, postreščki opotekavih nog in karavane, katerih repi so se davno izgubili na poti. Če bi Istanbul ob takšnem nenasitnem teku ne bil sposoben nečesa izločiti, bi ga že davno razneslo, vzelo bi življenje njemu in tudi tistim, ki v njem prebivajo. Na srečo je lahko stvari vedno izpljunil. Prav zahvaljujoč veličastnim odpadkom je Istanbul lahko še vedno vztrajal."
Istanbul, ki je v romanu naseljen v Bolšji palači, Şafakova prikaže kot mesto, ki nam intuitivno pokaže, da sta Vzhod in Zahod na koncu koncev imaginarna koncepta, ki ju bo morda nekoč mogoče tudi odmisliti. Şafakova je nekoč zapisala: “Vzhod in Zahod nista olje in voda. Mešata se. In v mestu, kakršno je Istanbul, se mešata silno, nenehno in čudovito."
Bolšjo palačo za poletno branje priporoča Petja.
Komentarji
komentiraj >>