Minule predsedniške volitve v Iranu so poskrbele za nov obrok sveže krvi, s katero se hranijo vsakovrstne - politične, ekonomske, mnenjske – elite tistega dela sveta, ki je v veliki meri pomagal tlakovati polpreteklo iransko zgodovino. Sedanji razvoj dogodkov namreč ne more biti in tudi ni avtonomna stvar islamske republike, ampak je generiran z marionetno logiko izkoriščanja, vplivanja in pogojevanja.
Minule predsedniške volitve v Iranu so poskrbele za nov obrok sveže krvi, s katero se hranijo vsakovrstne - politične, ekonomske, mnenjske – elite tistega dela sveta, ki je v veliki meri pomagal tlakovati polpreteklo iransko zgodovino. Sedanji razvoj dogodkov namreč ne more biti in tudi ni avtonomna stvar islamske republike, ampak je generiran z marionetno logiko izkoriščanja, vplivanja in pogojevanja.
Temu nikoli do kraja samoreflektiranemu sentimentu evropocentričnosti in posledične nuje po izvažanju zahodnih, menda univerzalnih vrednot smo priča vedno znova. Bolj kot opazovati dogajanje ljudstva v Teheranu, o katerem je težko soditi, pritegne bitka za interpretacijo. Ta se seveda ne odvija na iranskih ulicah, temveč v naši družbeni krajini. Vse tri zgoraj opisane elite - politične, ekonomske, mnenjske - so namreč poskrbele, da nehote potrjujejo resnico o dveh civilizacijah. Ta se ne tiče razvpite teze o večpolarnih, antagonističnih silnicah v svetu, ki je slavila po enajstem septembru, marveč odpihne prah s starega dejstva, da je planet še vedno razdeljen na center odločanja in na periferijo.
Izkaže se, da Iran ni ideološko monolitna država, kot nam tak imidž poskušajo vcepiti. Ironično se ta monolitnost kaže predvsem v starem dobrem paternalizmu, ki prežema zahodne elite. V ihtavem argumentiranju „kako-naj-si-že-bo“ upravljanja množičnih nemirov se pokroviteljskemu tonu ne more izogniti skorajda nihče. Univerzalne vrednote, politične in človekove pravice, resda obilno spremljajo vsak govor, a so popolnoma poljubne narave. So samo dekorativen privesek znotraj večjega boja, ki poteka v okviru kapitalističnega načina produkcije in med njegovimi akterji. Kaj si ob vsem skupaj misli generacijsko in mišljenjsko raznoliko iransko prebivalstvo, je drugotnega pomena.
V boju za prevlado oziroma v boju proti unipolarnosti na kapitalu temelječega sveta, pod čigar dežnik se stiska večina družbenih elit, smo tako lahko priča tudi najbolj neverjetnim ad hoc zavezništvom. Popreproščeni Ahmadinedžad, ki mimogrede s svojo protikorupcijsko in populistično govorico spominja na marsikaterega podalpskega kolega, se zlahka ujame s fronto proti ameriški dominaciji in izkoriščanju s populistično levico na globalni ravni. V njegovem trenutno najglasnejšem nasprotniku Musaviju pa liberalna scena nekritično prepoznava borca za večjo posameznikovo svobodo, pa čeprav se interni boj med njima verjetno bije za bolj profane kategorije.
Skozi paternalistični in neoimperialistični zahodni pogled tako še vedno ostane neodgovorjeno vprašanje, kje je vloga iranskega ljudstva. Če prepoznamo in priznamo obstoj teženj po globalni pravičnosti in enakosti, potem je nujno, da mu pustimo možnost izbire. Tako postane vsakršno etiketiranje ljudskega vrenja z i-pod liberalizmom in twitterolucijo brezpredmetno. Prav tako odvečno postane iskanje zunanjih sponzorjev tokratnih protestov, saj jim to doda etiketo neavtonomnega subjekta in nadaljevanje iste logike. Oboje na nezgrešljiv način več pove o permanentni logiki določujočega, recepte pišočega svetovnega centra, kot pa o resničnih vzrokih zanje.
Komentar je pripravil Tadej.
Komentarji
komentiraj >>