* O jazzu kot eni najstarejših in po celem svetu razširjenih popularno-glasbenih oblik je bilo napisanih že veliko število študij in knjig. Nekatere so posvečene posameznim obdobjem, stilom ali osebnostim, druge so bolj splošne in dajejo videz celovite zaokroženosti. Vendar se le redke resnično približajo temu idealu. Mnoge med njimi namreč podležejo generaliziranju in obnavljanju mitov, ki se trdno držijo jazz zgodovine.

Lansko leto je izšla še ena obširna knjiga o zgodovini jazza, A New History of Jazz, oziroma v prevodu Nova zgodovina jazza, ki v svojem sicer zelo privlačnem in marketinško premišljenem naslovu razkriva mogoče nekoliko pretenciozno prizadevanje. Mogoče pa tudi ne? Bralcu, ki sicer ne more skriti ali potlačiti svojega zanimanja za vsebino, ki se skriva pod tako vabljivim naslovom, se verjetno takoj zastavi vprašanje, kaj lahko v 21. stoletju sploh še odkrijemo novega o zgodovini jazza? Večina arhivov je že raziskanih in vse manj ostaja ljudi, ki lahko iz prve roke potrjujejo, dopolnjujejo ali izpodbijajo splošne teze in resnice o zgodovini ter razvoju jazza.

Alyn Shipton, dolgoletni sodelavec britanskega BBC radia, jazz kritik za londonski The Times ter med drugim avtor knjig o Fatsu Wallerju in Dizzyju Gillespiju se kot pisec omenjene nove zgodovine jazza najprej izkaže kot izvrsten poznavalec celotne zgodovine jazza in vseh njegovih obdobij, stilov, glasbenikov ter samih posnetkov in nenazadnje družbenih okoliščin, ki so krojile nastanek in razvoj jazza. Shipton postreže z neverjetnim, enciklopedičnim poznavanjem in marsikdaj preseneti z raznoraznimi obskurnimi, a izjemno zanimivimi informacijami; na primer o tem, kdo je bil prvi na svojem področju ali kateri je bil do svojega časa najhitrejši komad. Potrdi pa se tudi v smislu poznavanja vsebine in strukture mnogih posnetkov ter v razlikovanju nians med žanrskimi obdobji ter osebnimi stili glasbenikov. Pri tem se mnogokrat zateka k smiselnim glasbenim analizam, ki so ravno prav obširne za splošnega bralca in dovolj pomenljive za širše razumevanje pojavov, ki jih pomagajo osvetljevati.

Shiptonov projekt je obširnejši kot le nizanje podatkov in analiziranje žanrov, glasbenikov in posnetkov. Shipton stremi k ponovnem premisleku o definiciji žanra ter goji kritično distanco do ustaljenih prepričanj o zgodovini jazza. Sistematično se trudi razbliniti mnogotere mite, ki so nastajali tokom recikliranja zgodovine skozi številne publikacije in druge diskurze. Shipton je tudi nasprotnik generaliziranja, ki je mnogokrat vzrok za nastajanje potvorjenih dejstev. Med drugim postavi pod vprašaj mit o New Orleansu kot edinem izvoru jazza in o njegovem nadaljnjem razširjanju izključno v smeri proti Chicagu, o prisotnosti saksofona v zgodnjem jazzu ter o absolutni spontanosti in improvizatorni naravi zgodnjega jazza. Nadalje se vpraša o pomembnosti nekaterih spregledanih figur in postavi pod vprašaj nekatere trditve o vzrokih za nastanek be-bopa. V tem obziru na primer relativizira pomembnost jam session-ov ali klubov kot sta Uptown House in Minton's. Nenazadnje oblaži tudi mit o razvpitih in neusmiljenih tehnikah be-bop glasbenikov pri odganjanju netalentiranih glasbenikov z odra.

Shipton uporabi za doseganje svojih ciljev različne metode. Kar mu daje prednost, so njegovi primarni viri informacij, saj je posnel okoli 130 intervjujev z različnimi glasbeniki, med njimi tudi z nekaterimi, ki so lahko spregovorili o samih začetkih jazza. Poleg tega Shipton črpa svoje podatke iz obsežnega seznama starejše in novejše jazz literature. Pri očrtu nove zgodovine jazza se tako mnogokrat nanaša na ugotovitve svojih kolegov, ki jih smiselno in celovito povzame v svojem tekstu. Po drugi strani pa mu ti sekundarni viri služijo zgolj za njegovo kritično tehtanje, problematiziranje ter postavljanje nekaterih originalnih tez. „Nova zgodovina jazza" se pri tem izkaže kot legitimen naslov, le da ne v tako pompoznem in ekskluzivnem smislu kot je bilo mogoče pričakovati na prvi pogled.

Prednost knjige A New history of Jazz se kaže še vsaj v dveh točkah. Na svojih 800 straneh ponudi knjiga izjemno celovit pregled zgodovine jazza. Shipton v njej obdela vse pomembne teme, ki ne smejo umanjkati iz vsake prave zgodovine jazza in se pri tem hkrati posveti mnogim zanemarjenim in spregledanim. Na široko spregovori o nekaterih neposrednih predhodnikih jazza ter skozi celotno zgodovino jazza išče njegove poganjke in raziskuje njegov nadaljnji razvoj v mednarodnih okvirjih. Kot Anglež se sicer malce bolj posveti Veliki Britaniji, vendar pri tem ne zanemari mnoge druge jazz scene izven anglo-ameriškega imperija. Posebej se posveti klavirju in vokalu v jazzu, zelo dobrodošla pa so tudi poglavja o ženskih instrumentalistkah v jazzu, o belcih v jazzu, o pomenu zahodnega dela ameriške obale, o jazzu v filmu ter o tehnologiji, medijih, ekonomiji, politiki in menedžmentu v povezavi z jazzom. Velika vrednost knjige je tudi v tem, da se pri Shiptonu - kot sicer pri mnogih drugih - zgodovina jazza ne konča pri A Love Supreme, temveč Shipton z velikim spoštovanjem in razumevanjem obdela tudi Novi jazz v vseh njegovih transformacijah do današnjih dni. Shipton sicer mnoge od teh poglavij in tem obdela malenkost bolj površinsko, pa vendar dovolj natančno, da lahko bralca ustrezno poduči ter po potrebi usmeri k nadaljnjemu raziskovanju.

Nadalje je pri Shiptonu pohvalno tudi to, da zgodovino jazza vedno tolmači skozi prizmo širšega družbenega, kulturnega in političnega konteksta. Nič namreč ne nastane v družbenem, kulturnem in političnem vakuumu. Tudi ta segment zgodovine jazza je bil premalo poudarjen in osvetljen, zato je A New History of Jazz še toliko bolj vredna branja.

Shiptonovo pisanje je po eni strani dovolj poljubno za splošnega bralca in po drugi strani skorajda znanstveno. Vodilne prepletajoče rdeče niti njegovega pisanja sestojijo iz nekaterih Shiptonovih intrigantnih tez kot so tesno razmerje med vokalnim in instrumentalnim jazzom, razglabljanja o performativnih aspektih jazza, o pomenu v jazzu oziroma o t.i. "signifyin'" pojavu v nekaterih komadih ter o vprašanju inovativnosti in progresivnosti v jazzu. Ob vsem tem pa Shipton ne skuša prikrivati svoje ideološke naravnanosti, ki poveličuje inovacijo in zavrača zatohlo regresivnost v jazzu.

Knjiga A New History Of Jazz se torej izogne mnogim pastem preteklih podobnih prizadevanj oziroma jih tudi popravlja in dopolnjuje. Skozi svojo celovitost se dotakne skorajda vseh pomembnih tem, stilov in osebnosti ter se hkrati posveti nekaterim pomembnim, a pogosto zapostavljenim vprašanjem. Seveda v knjigi - kljub njeni vseobsežnosti - ne boste našli raznih manjših imen ali drugih podrobnosti, saj se knjiga osredotoči predvsem na zgodovinski oris celote. Mogoče škoda, vendar za to obstajajo bolj specializirane študije. Kar je še posebej pomembno, je to, da avtorjevo pisanje ponudi tudi zelo tekoče in zanimivo branje.Priporočljivo! Nenazadnje tudi zaradi precej nizke cene.

Recenzijo knjige A New History Of Jazz, avtorja Alyna Shiptona je spisal David Verbuč.