Torek, 30. 6. 2009
tadej
Tadej Droljc recenzira novo ploščo legend industrial glasbe Throbbing Gristle ... (v celoti!)
* Letošnjega aprila so industrijalni prvaki Throbbing Gristle naredili še eno značilno potezo za njihov prav poseben odnos do publike. Kdor spremlja ta bend že dalj časa, oziroma predvsem njihove “stranske projekte”, je verjetno lahko opazil neko markantno fenovsko politiko, ki se vije preko vseh njihovih zasedb. Ta je kombinacija arogantnega in ljubeznivega, saj na eni strani fenom ponujajo raznorazne čudovite izdaje z osebnimi pečati, posebne koncerte, celo prav posebne bizarnosti. Na drugi strani pa je dostop do teh stvari izjemno omejen, bodisi z arogantno ceno, izredno limitirano izdajo ali kako kodo, ki navadnemu smrtniku celo omejuje dostop do internetne strani - zadnje je ne dolgo nazaj veljalo za stran Soisong, ki je duet Petra Christophersona, alias Sleazyja, in Ivana Pavlova, oziroma CoH-a.
Za razliko od predzadnje studijske plošče, katere datum izdaje so Throbbing Gristle prestavljali v nedogled in ga na koncu postavili na prvi april, so letošnjo ploščo izdali v popolni ilegali. Brez kakeršnega koli oglaševanja so jo začeli prodajati izključno na ameriški turneji oziroma, po njihovih besedeh, na živih demonstracijah v Los Angelesu, San Franciscu, Chicagu in New Yorku. Ko je na E-bayju cena novega albuma z naslovom The Third Mind Movements dosegla že 75 dolarjev, kar je ogromno za nov album v digitalni dobi, je angleška zasedba na njihovi internetni strani lansirala prvo informacijo o novi plati, in sicer, da jo je mogoče kupiti za “samo” 15 funtov. “Hvala, zlati ste.”
Če so Throbbing Gristle v preteklosti veljali za pomemben in močan družbeno-političen bend s pomembnim konceptualnim ozadjem, ki je lovke stegovalo vse do vrha angleške kraljeve družine in ni nesmiselno tavalo le po abstraktnem, pa se danes njihov glas le še izgublja v množici. Glasba, za katero se mi zdi, da je izhajala iz razlik in ne celote, torej konceptov, je bila zatorej suženj bendove filozofije in temu primerno brez neke vrednosti izven historičnega in družbenega konteksta. Danes se zdi, kot da se je razmerje obrnilo, da je pomembna le še glasba sama. Glasba, ki nastane kot produkt umetnikovega trdega dela in trme, kar je edino, kar lahko glasbenika popelje do točke, na kateri lahko žrtvuje samega sebe in se spremeni v medij, ki prenaša nedoumljive ustvarjalne sile iz “onostranstva”, je glasba, ki ji je imanentna že vsa filozofija posameznika in se manifestira preko glasbene celote, ki človeka pretrese vse tja do temeljev njegovega obstoja. Glasba, ki neposredno nagovarja in katere konceptualno ozadje je podano intravenozno, je nov jezik zasedbe Throbbing Gristle.
Glasbeni jezik na plošči The Third Mind Movements je enak kot na prejšnjem studijskem albumu, The Endless Not. Gre za dejansko temačno glasbo demonskih konotacij, prežeto z negativno energijo, ob kateri ne želite zaspati ali se ponoči izgubiti v gozdu. Ničevost plošče gre tokrat še korak dlje, saj je forma komadov tako razpuščena in razvlečena, da z izjemo komada PreMature, ki je bolj v stilu albuma Endless Not, ni ne duha ne sluha o kakšem žmohtu, ki bi peljal in srkal poslušalčevo pozornost. Le-ta ja raztreščena na koščke in stežka sledi dogajanju, saj plošča The Third Mind Movements ustvarja atmosfero, kakršno smo vajeni predvsem od kakšnih izvrstnih filmskih “soundtrackov”. Ta glasba bi, na primer, odlično delovala v drugačni verziji filma Neverending Story, kjer veliki nič pustoši po svetu “Fantasia”, in neusmiljeno uničuje vse sanje, upanje in vero človeškega sveta. V tem drugačnem scenariju mali Indijanček seveda ne bi našel človeškega glasu, ki bi kraljici nadel novo ime in tako “Fantasio” rešil pred pogubo, ampak bi razkroj dosegel take dimenzije, da bi preživele le še trdovratne “creatures of the dark”.
Zvočno plošča prav tako stoji v nekako enakih okvirih kot zadnja dela te angleške zasedbe, kar pomeni neverjetno konsistenco v raznolikosti, dinamiko in interakcijo. Ne samo, da celotna struktura diha, oziroma se nekako organsko krči in širi, tudi sami zvoki so podvrženi časovnemu raztezanju, kar je pravzaprav Sleazyeva obsesija že iz kasnejšega obdobja Coil. Če ga ne bi reševala genialna žilica za komponiranje elektronske glasbe, bi mu to prekomernost lahko že zdavnaj očitali, a očitno zna iz “warp-anja” izvleči kar največ. Temu se odlično poda pridušen zvok trobente Cosey Fanni Tutti in krušljiv ter utrujen glas ostarelega transvestita, oziroma natančneje, življenjskega art projekta, Genessis P-Orridgeja. Njen glas je tudi procesiran na različne načine in tako prevzema vlogo efektov, “sintov” in perkusij, izvor pa ni popolnoma zabrisan, kar še poveča homogeno zvočnost. Podobnemu tretmaju pa je seveda podvržena tudi trobenta. Vloga Chrisa Carterja je v brezmejnih poljanah plošče The Third Mind Movements težje ločljiva od Petra Christophersena, se pa preko unikatne ritmike bolj očitno izrazi na že omenjenem komadu PreMature, ki izstopa kot nekakšen žmohtni dekadentni hitič novih Throbbing Gristle.
Novo ploščo Throbbing Gristle je, mislim da, treba vrednotiti znotraj estetike eksperimentalne elektronske muzike, čemur lahko v tem primeru rečemo tudi post industrial, vendar post industrial v smislu podžanra novodobne elektronike, kjer vrednost določa predvsem kreativna in glasbena uporaba sodobnih digitalnih tehnologij. Kljub temu, da razseckani Throbbing Gristle niso neka zvočna znanstvena fantastika, oziroma neka avantgardna struja, pa kot celota delujejo prav tako. Njihova zvočna morfologija, ki po mojem mnenju pogojuje njihovo počasi pulzirajočo želatinasto formo, je popolnoma unikatna, izpiljena do perfekcije in hkrati dokazuje, da za vrhunski sodobni elektronski izdelek ni potrebna uporaba naprednih tehnik akademikov računalniške glasbe, ampak da so kompozicijske tehnike, ki dovoljujejo precej preprostejši pristop k digitalni glasbi, več kot dovolj, da se izmuzne kleščam enega in istega in se tako razvije v unikatno futuristično retoriko. Throbbing Gristle so v tem vsekakor nenadjebljivi in kljub kultnemu statusu ostajajo brez uspešnih posnemovalcev oziroma naslednikov. Plošča sicer deluje, kot bi bila narejena bolj na hitro, a stari mački si s svojim znanjem to pač lahko privoščijo.
Album se bo verjetno bolj težko prijel izven kroga elektronskih entuzijastev, saj brez detajlnega poslušanja deluje bolj kot glasba za ozadje, in sicer ozadje, ki si ga z izjemo nekaj čudakov verjetno nihče ne bi želel. Če se boste namreč kdaj v avtu vozili skozi Ljubljano in se na eni točki začeli izgubljati v eksponentno morbidnem svetu, se najprej prepričajte, če vam radio slučajno ne igra novih Trobbing Gristle. Kajti glasba s svojo raztrgano povezanostjo nekako bolj nezavedno deluje na- (oziroma razgrajuje) poslušalčev emocionalni svet, in se tako tudi izmika nekemu žmohtu izven osredotočenega detajlnega poslušanja.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>