V Zgodbah iz somraka Cvetke Bevc bi lahko pojem somraka brez težav zamenjali s somrakom odnosov in izobiljem sanj. Osemnajst zgodb v treh delih, ki nosijo naslove O meni, O tebi in O njej, poskusi skozi tipičnost dnevniških zapisov in izrazitost personalnega pripovedovalca, ki je obenem tudi jako egocentričen, na bralca prenesti neko določeno izkušnjo, nek dogodek, neko béro izkušenj. Za kaj točno gre, vam bomo povedali v nadaljevanju.

Če bi zanikali podobnost zgodb, bi lagali. Kriza medsebojnih odnosov, izkušena v dandanašnji družbi, se kot rdeča nit vleče čez vseh 100 strani knjige. Tudi rešitve iz teh kriz so si po bistvu enake. Glavni liki, ki so predvsem ženske, iščejo rešitev iz svojih banalnih osamljenosti in občutij v bežanju v fantazijo in nemalokrat so tej sanjski prizori bistro konstruirani trenutki pred smrtjo. Kot da je smrt rešitev. Kot da je smrt svoboda.

Da ponazorim, v drugi zgodbi že tri dni čakajoča ljubimka čaka svojega Bogdana, da se vrne. V tem dopoldnevu razmišlja o galeji in veslačih na njej, kateri pa se v trenutku Bogdanovega prihoda konkretizirajo in pred vrati stoječega ljubimca z vesli pobijejo na tla. V naslednjem trenutku ljubimka že odpira škatlico s tableti, za katere pa ne vemo kako in zakaj jih bo uporabila. Vendar slutimo.

Realnost zgodbe, kot v bistvu večine zgodb te zbirke, se proti koncu raztrga in v pomensko polje stopijo nadnaravni elementi, v tem primeru veslači, drugje pa morske deklice, podvodni princi in starinski vagoni. Realizira se torej nek dogodek, ki presega resničnost prejšnjih in zaradi njih odvrže glavnega akterja določene zgodbe v drugačno, popolnoma spremenjeno stanje. Za to stanje pa ne vemo ali še zmerom ostaja v sanjskih trenutkih ali že eksistira v realnosti.

Preko liričnih momentov miselnih prevzemov oblasti se bralcu kaže virtualna možnost svobode posameznika. Vsekakor to še ni svoboda v fizičnem pomenu besede, temveč svoboda njegovega uma, ki svobodo predpostavi in tako telesu omogoči njeno uresničitev. Če drzneje zastavimo svojo tezo je iskanje svobode v umu pravzaprav iskanje svobode v pisanju. V družbi, ki danes bolj kot ne fašistično nadzoruje posameznika, išče posameznik svobodo v razsežnostih svojih miselnih tokov. Ker je po Barthesu [bártu] tudi jezik fašistična inštitucija, ki že vnaprej nadzoruje izrečeno, je literarni diskurz po mnenju istega teoretika poststrukturalizma nič drugega kot svoboda skozi jezikovno igro. Pa vendar je to že prevelik odmik od bistva naše kratke recenzije.

Da ne bomo preveč moreče teoretični in prepolni zavajujočih hipotez, naj povemo še naslednje. Skozi kratke zgodbe, ki jih človek prebere v dobri uri, je v svet vržen dvom, iz katerega lahko nastane kritika in tako dalje. To je po eni strani dobro, saj je v razbijanju konvencij skozi literaturo vedno nekaj dobrega, malomeščansko rečeno, plemenitega za razvoj družbe. Po drugi strani pa moramo v današnji družbi, v katero je dvom takorekoč vraščen, razločevati med resničnim in konvencionalnim dvomom. Tako v teh osemanjstih zgodbah z naslovom Zgodbe iz somraka ni najti drugega kot potrjevanje že slišanih in prežvečenih dvomov osamljenih posameznikov.

Ko že hitimo proti koncu, se ustavimo še ob besedilni formi. Izgleda kot da bi vsebinske pomankljivosti spretno zamenjevala rahločutna izbira motivov, tem in navsezadnje besed. To je za mnogokaterega bralca dovolj, da je s knjigo zadovoljen in se zavoljo estetske urejenosti zlahka potopi vanjo, dočim pa vsebinsko razvrednotenost, če smo že malo radikalni, spregleda.

Za zaključek pa še tole. Nisem prevelik optimist in človeški družbi ne obetam srečnega konca, vendar je literatura, v katero spadajo tudi kratke zgodbe Cvetke Bevc, človeški družbi nenevarna. Mogoče je nekemu segmentu ljudstva celo prijetna in nujna, ker jih uvaja v svet rahlo predrugačenih dojemanj resničnosti, saj predstavlja dekonstrukcijo prav jihovih medsebojnih odnosov. Vendar je potrebno reči, da je v svoji kritiki premila in deluje kot otožna resigniranost iz katere pa najde rešitev zgolj v fantazijskih konstruktih in vedno preteči smrti.

O somračnosti Cvetke Bevc in zemeljskem kapitalizmu je imel mnenje Andrej T.