Četrtek, 2. 7. 2009
Tit Podobnik
Tit Podobnik recenzira prvi letošnji večer ljubljanskega jazz festivala v Križankah, nastope zasedb Viva La Black!, Avishaia Cohena, Paquite D' Rivere z Big Bandom RTV Slovenija, ... ... (v celoti!)
Viva La Black, Avishai Cohen, Big Band RTV Slovenija featuring Paquito D' Rivera in Sidsel Endresen, 1. 7. 2009; Križanke in Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Po dveh dneh tipanja in obilici dogodkov se je jubilejni festival včeraj preselil še v Križanke. Pred tem smo se ob predstavitvi treh neodvisnih založb v Klubu Cankarjevega doma sicer lahko naužili še nekaj revolucionarnega duha, prehod v avditorij Križank pa se je izkazal za pot v povsem drugačen svet.
Izjemno navdahnjen ter s presežki obeležen torkov »Večer v Chicagu«, ki ga, kot vse kaže, lahko že sedaj označimo za enega od vrhuncev festivala, je slednjemu za celoten teden postavil zares krasne tirnice. Tako je bil tudi zaradi tovrstnih pozitivnih vibracij uvodni večer v Križankah pričakovan z dobršno mero radožive radovednosti. In čeprav intimnega in sproščenega metelkovskega vzdušja Plečnikova umetnina ne zmore reproducirati, se je ravno včeraj pokazalo, česa vsega je zmožna.
Orkester Viva La Black, ki smo ga na frekvencah Radia Študent že dodobra spoznali, že od leta 2004 svojega koncertnega repertoarja ne spreminja. Kolektiv, v prvi vrsti postavljen za slavljenje življenj preminulih južnoafriških jazzistov, tako ni zmogel ponuditi nikakršnih presenečenj. Kot nam je pred nastopom zagotovil Keith Tippett, pianist in dirigent zasedbe, pa so tako ali tako vsi njihovi koncerti izjemni. Vendar pa jim tokrat, morda tudi zavoljo zgodnje večerne ure, zgoščene ter zbite orkestrske atmosfere ni uspelo poustvariti. Skozi aranžmaje kompozicij, v glavnem nastalih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so se prebijali utečeno ter brez pretresov, a v vrtincu šumov večerne Ljubljane se je zdelo, da glasba kar ni in ni hotela z odra. Pokazatelj tega je bila denimo precej energična izvedba skladbe Traumatic Experience, katere avtoritativen klavirski začetek pa je ostal v ozadju. Podobno se je godilo tudi nekaterim drugim skladbam in čeprav si je ob izvajanju visokih registrov nekaj starejših poslušalcev zatiskalo ušesa, ga srednji in predvsem nižji nista dopolnjevala. Vseeno pa izvedbi nimamo kaj očitati, še več, do zaključka s kolektivno improvizacijo znotraj južnoafriške himne je bila sama pestrost zvočne slike orkestra vseskozi evidentna. Na žalost le premalo glasna.
Sledil je nastop Avishaija Cohena s kvintetom, ki je s svojim melodičnim ter toplim glasbenim pristopom hipnotiziral do takrat že prijetno poln avditorij Križank. Izraelski basist, sicer prvič v Ljubljani, a s priporočili velikih imen mainstream jazza in na krilih obširne diskografije, lepo upravičuje izpostavitev basa kot osrednjega instrumenta v zasedbi. Izjemno uravnoteženemu podajanju nežnih milozvočij, prepredenih s ščepci latinskih, pa tudi orientalskih začimb, je njegov bas deloval kot trden steber, okoli katerega se ostalim članom zasedbe ni bilo težko izraziti. Tako smo bili priča kar nekaj navdihujočim dialogom med basom in ostalimi instrumenti, šele ob bisu pa je Avishai izkoristil priložnost za povsem solističen prispevek h koncertu. In dasiravno se zasedba pogosto spogleduje z vsemi pastmi klišejskega podajanja prežvečenih glasbenih fraz, jim je včeraj, razen ob nepotrebnem, skoraj mercuryjevskem animiranju občinstva, tem uspelo dosledno uiti.
Zaključek in osrednji dogodek večera je padel na pleča Big Banda RTV Slovenije, njihov nastop pod vodstvom dirigenta Tadeja Tomšiča ter z gostom, legendarnim Paquitom D'Rivero, pa so posnele kamere nacionalne televizije. Tokratni gost je že s prihodom na oder vso pozornost usmeril nase in se izkazal tudi kot zabavljač. V retrospektivnem slogu legendarnih voditeljev velikih orkestrov se je Paquito lotil Dizzyja Gillespieja, Bennyja Goodmana pa tudi vrste svojih kompozicij, s katerimi je v osemdesetih pričel osvajati glasbeni svet. Nastop so tako obeležile številne znane melodije, obvezno aplaudiranje vsakega Paquitovega giba in nostalgičen pogled nekam daleč nazaj, ko so veliki orkestri v sebi skrivali prenekatero kasnejšo jazzovsko legendo.
S tem pa se dogajanje na festivalu še ni povsem končalo. V Klubu Cankarjevega doma je namreč v okviru obiska Norveške založbe Jazzland Recordings nekaj čez dvanajsto nastopila vokalistka Sidsel Endresen. Skozi zelo intimen in čuten nastop se je Sidsel zapisala zgolj navdihu svojega glasu in minimalističnim pripomočkom, s katerimi je narahlo barvala ozadje vokala. Navidez povsem spontan, v zadnjem času iz skandinavskih ambientalnih muzik izhajajoč jezik, je ob umanjkanju široko razpotegnjene kulise izzvenel kot iskreni odraz trenutnih pevkinih občutenj. Po zgoščenem in glasbe polnem večeru se je Sidselin pritajen nastop pred spanjem nedvomno prilegel, obenem pa sporadično omehčal vtise s Križank.
Včerajšnje festivalske dogodke je poskušal izluščiti Tit Podobnik.
Komentarji
komentiraj >> Re: 50. ljubljanski jazz festival: Viva La Black!, Avishai Cohen, ... !!!
andrej h [05/07/2009]
Hvala bogu zgrešenost Cohenovih plehkih nagovorov publike, ki so na glasbo metali neresno luč, tokrat ni motila samo mene.
Nasprotno pa mi je bilo kar žal, da koncert ni mogel trajati dlje, četudi se je z lepo ”Alfonsina Y El Mar” super zaključil. Je bilo še nekaj neizkoriščenega potenciala, a kljub temu super.
odgovori >>