Nedelja, 5. 7. 2009
Skabina
Skabina recenzira dolgo pričakovan povratek punkerjev Rancid, ki se vračajo s ploščo na kar trojnem cd-ju (regularen cd + cd z akustičnimi verzijami skladb + ...) ...
No pa smo ga dočakali – novi album Rancid. Kar nekaj časa je minilo od prejšnjega – teh nekaj časa tukaj pomeni dolgih 5 let, in mnogi so, moram priznati, da sem bila včasih med njimi tudi jaz, bili prepričani, da je je bil Indestructible zadnje kar smo od njih dobili - da Rancid ne bodo več nikoli sproducirali solidne plošče ali ponovno združili svoje moči v živih nastopih. Za tako črnogledost pa so bili krivi le oni, saj so po izidu zadnjega albuma počeli marsikaj, le vtisa, da bodo kot Rancid še kdaj na voljo niso dajali. Lars Frederiksen je depresijo svoje ločitve od prve žene utapljal v ego zdravilnem projektu Lars Frederiksen and the Bastards, Tim Armstron je svoja široka obzorja dokazoval s Transplants in številnimi drugimi projekti, kaj pa je počela druga polovica benda, pa ni preveč znano, razen tega, da je Matt Freeman nekaj časa basiral pri Social Distortion in vmes preživel še lažni alarm o pljučnem raku. Če povzamemo, da je bend pregovorno skop z obveščanjem svojih fenov o tem kaj počne, potem res ni čudno, da so jih mnogi že odpisali.
Potem pa so leta 2006 vse nejeverne Tomaže postavili na laž, se zopet zbrali in začeli intenzino koncertirati. Svoje fene so razveselili z turnejo na kateri so vsak dan igrali drugačen repertoar, ki je vključeval tudi akustičen del in v okviru te so se ustavili tudi v Evropi – žal le na britanskem otoku, ter z razprodanimi koncerti in odličnimi predstavami dokazali, da so, vsaj za žive nastope, še vedno v formi. In seveda se je takoj začelo špekulirati o novem albumu, ki so ga napovedali tudi sami, vendar pa so njegov prihod kar naprej prestavljali in s tem vzbujali senčice dvoma. Leta 2006 so zamenjali tudi bobnarja, kar je bil za fenovstvo velik šok – toliko bolj, ker so v svojih intervjujih vedno glasno in jasno povdarjali, da so Rancid družina, ki lahko funkcionira samo takšna kot je od nekdaj- če gre eden, potem benda več ni. Toda brat Bret je kljub temu šel, preostali pa so našli novega in razen vizualne, ni bilo v njihovi koncertni podobi nobene razlike.
Ker je bil novinec tako težko pričakovan, njegovo ustvarjanje najbrž ni bilo tako enostavno. Poleg tega pa so bili njegovi predniki tako uspešni, da so v prejšnjem desetletju obnoreli tako mlado kot staro pankersko srenjo, pa tudi marsikoga zunaj nje, ter Rancid naredili za enega najuspešnejših punk bendov devetdesetih, pa tudi najbrž kar vseh časov. Z takšnimi in drugačnimi dugovi preteklosti se mora torej spopadati Let the dominoes fall, ki je luč sveta končno ugledal 2. junija letos.
Za pričakovati je bilo, da Rancid, po svoji ustaljeni navadi, ne bodo ravno skopi z številom komadov na novem albumu in res je tako. Kar devetnajst so jih nanizali na njem in že prvi - East bay night - nas popelje na pot značilnega, domačega Rancid zvoka, ki ga ni mogoče zgrešiti. Na tem svetu obstaja samo en original in čeprav se ga mnogi trudijo kopirati – in nekaterim je to ali jim še celo zelo dobro uspeva, pa samo original vsebuje tisto značilno barvo, ki jo ustvarja kemija treh – dveh prvoborcev Tima Armstronga in Matta Freemana, ter po prvem albumu pridruženega Larsa Frederiksena in to se ne da z ničemer do potankosti kopirati, niti slušno zgrešiti. Vendar pa z mešanjem vedno istih sestavin tudi ni mogoče pričakovati nekega velikega novega odkritja in tako je z Let the dominoes fall. Nič drastično novega ne prinaša, kar ne bi bili od Rancid že navajeni. Spevne pankerske himne, ob boku z nabritm hardcorom in »mehkimi«, poskakujočimi ska melodijami, ki nas popeljejo v čase Rancidovega predhodnika Operation Ivy nam predstavljajo kraje njihovih poti in dogodke, ki so jih zaznamovali ali jim dali misliti. Civilian Ways,ki jo je sprožilo služenje Timovega brata v Iraku preseneti s vpeljavo mandoline, in rahlo zavije iz znane poti, Up to to good nas sreča z violino in pa presenetljivim gostom – Bookerjem T-jem,ki je za komad prispeval hamondove orgle. V celotni sliki pa morda manjka le kakšen ubijalski bass solo, katerih mojster je Matt Freeman. Sicer pa je vse na svojem mestu, tam kot mora biti – Timov zlomljeni glas, tako kot nekoč in njegovi mini soloti tam kjer morajo biti, hreščeči Lars in vreščeči Matt pa njemu enakopravno ob boku. Z suverenim ritmom, ki ga drži novi brat Branden pa to pomeni užitno poslušljiv album, ki mu sicer ne bi škodila še kakšna višja predstava brzine – to je pa tudi vse.
Komentarji
komentiraj >>