Sreda, 8. 7. 2009
nina_sl
Približno štirideset let po tem, ko je Charles Bukowski napisal svoj prvi roman Pošta, smo njegov prevod dočakali tudi pri nas. Ne natančno vedoč, čemu lahko pripišemo tolikšno odlašanje s prevodom avtorjevega prvenca, lahko vzdihnemo le: »Bolje pozno, kot nikoli«.
Približno štirideset let po tem, ko je Charles Bukowski napisal svoj prvi roman »Pošta«, smo njegov prevod dočakali tudi pri nas. Ne natančno vedoč, čemu lahko pripišemo tolikšno odlašanje s prevodom avtorjevega prvenca, lahko vzdihnemo le: »Bolje pozno kot nikoli«. Roman je prevedel Tone Škerjanec, po besedah založnika eden najboljših slovenskih poznavalcev del Bukowskega. Z vsem spoštovanjem do prevajalca bi lahko nekoliko samovšečno zatrdili, da to niti ni tako težko, kajti dela Charlesa Bukowskega lahko hitro posesajo v svet njegovega alter ega, Henryja Chinaskega: svet norih žensk, stradanja, pijančevanja, potepanja po Ameriki in brezsramnega prostaštva.
Bukowski je v svojih opisih in pogledih na življenje v Los Angelesu druge polovice 20. stoletja običajno brutalen in neprizanesljiv. Najbrž vsaj toliko, kot je bil do njega neprizanesljiv njegov oče. In sovrstniki v zgodnji adolescenci. In delodajalci na brezštevilnih delovnih mestih, ki so za Bukowskega in za večino človeštva nujno zlo, ki ohranja pri življenju.
Ironično je, da gre pri tem za začaran krog. Duhomorno delovno mesto – recimo na pošti - rojeva dolgčas in brezvoljnost, ki začne prežemati tudi prosti čas. Lahko si zamišljamo in sanjarimo, da temu ni tako in da krog v resnici ni brezupen, temveč se nahajamo na svetli prostrani cesti proti tako imenovanim poklicnim uspehom. Toda Bukowskega o tem že ne bi prepričali.
Bukowski se na to svetlečo prostrano cesto sploh ne poda, ker se mu že v izhodišču zdi vse skupaj brezveze. Z nepoškodovanim bistvom in vedno trdnejšo sliko o svetu, ki ga obdaja, se bolj in bolj krohota proti njemu. Sam med ljudmi, kot se je označil kasneje v svojem verjetno najboljšem romanu »Špeh na kruhu«.
Kot v vseh njegovih romanih je svet romana »Pošta« kruto resničen ter brez besednega pretiravanja, olepšav in sanj. Sanje so za Bukowskega že materializirane v obliki pijače in pičke, ki se slej ko prej vedno pojavita. Tako je mehanizem želja v pričujočem romanu, če se malce pošalimo, lacanovsko strnjen v formulo-matrico: poiskati službo – obdržati službo – dobiti žensko – priti do pijače. Potreba po klasičnem sanjarjenju o gradovih v oblakih zaradi opisanih izhodišč avtomatično odpade. Kar je dobro. Ker potem ostane več časa za pijačo in punce. In pošto, seveda.
Kot lahko preberemo na začetku, roman ni »posvečen nikomur«, delo na pošti pa se začne kot napaka. Ta dvanajst let trajajoča napaka se zgodi med božičnimi prazniki, ko pošta vedno zaposluje dodatno osebje zaradi morja božičnih in novoletnih čestitk, Bukowski pa zopet nujno potrebuje denar. Prične z na videz neskončnim raznašanjem pošte, memoriziranjem posameznih losangeleških rajonov, srečevanjem s psi čuvaji, zdolgočasenimi starkami in pohotnimi osamljenkami.
Kot zanimivost naj povemo, da je nastal avtorjev prvenec v manj kot enem mesecu. Po dvanajstih letih dela na pošti in objavljanju poezije ter kratkih zgodb je Bukowski pustil službo poštarja, da bi se v celoti posvetil pisanju. Imel je devetinštirideset let, plačeval je preživnino za svojo hči in živel v najeti hiši. Odločil se je, da bo raje kot znorel v monotoni službi, nekaj časa stradal in začel pisati romane s skromnim predujmom, ki mu ga je ponudila založba Black Sparrow Press.
Ostanek zgodbe je dobro znan, Bukowski pa jo je takole strnil v enem svojih intervjujev: "Nekoč me je nekdo vprašal, kakšno je moje življenjsko vodilo in odgovoril sem: Ne poskušaj. To velja tudi za pisanje. Ne poskušaj, niti za kadilake, niti za Umetnost, niti za nesmrtnost. Čakaš in če se ne zgodi nič, čakaš še malo. To je tako kot muha na stropu. Počakaš, da ona pride do tebe. Ko je dovolj blizu, stegneš roko, zamahneš in jo pokončaš. Ali pa jo, če ti je všeč, udomačiš.”
Ne poskušati si je prizadevala Nina
Komentarji
komentiraj >> Re: BUKOWSKI: POŠTA - Še enkrat pogled v srce starega pokvarjenca
lili [08/07/2009]
zanimivo
odgovori >>
Re: BUKOWSKI: POŠTA - Še enkrat pogled v srce starega pokvarjenca
vid možina [17/07/2009]
Moj komentar na vse tole je samo naslednji FUCK OFF; kar pomeni da ni treba čakati muhe, da prileti s stropa, kot na kadilake, nesmrtnost/Umetnost.
Če bi se zgolj prepustili čakanju, potem bi lahko čakali v nedogled. Treba je še kaj postoriti vmes. (sploh ne trdim, da je bil C.B.v življenju lenuh) ampak za božjo voljo - vsega pa ne gre čakat!
odgovori >>
Re: BUKOWSKI: POŠTA - Še enkrat pogled v srece starega pokvarjenca
janka [07/07/2009]
mmm
odgovori >>