Pa smo si ogledali opero. In jo odposlušali. Najnovejšo premiero SNG Ljubljana, v vesolju opere eno najslavnejših del, eno zadnjih klasik opere buffa, Rossinijevega Seviljskega brivca. Nomadi so gostovali v Cankarjevem domu, v véliki Gallusovi dvorani, ker njihove prostore že nekaj časa prenavljajo. Kaj smo slišali, kaj smo videli?
Pa smo si ogledali opero. In jo odposlušali. Najnovejšo premiero SNG Ljubljana, v vesolju opere eno najslavnejših del, eno zadnjih klasik opere buffa, Rossinijevega Seviljskega brivca. Nomadi so gostovali v Cankarjevem domu, v véliki Gallusovi dvorani, ker njihove prostore že nekaj časa prenavljajo. Kaj smo slišali, kaj smo videli?
Pravzaprav je bila z naše strani obiskana že premiera pred to, in sicer premiera operete Vesela vdova, ki pa spričo kičaste umpa umpa glasbe in humorja na prvo žogo, katerega višek je bil kao pijani Rifle, ni bila deležna poustvarjalnega teksta. Zato sem vdihnil in zbral pogum, vedoč da je predmet teh vrstic kot umetnina varno ujet v lépo. Zato so povržene redke besede ob izvedbi opere na tem radiu.
O Seviljskem brivcu je škoda izgubljati preveč besed, ker je pač ena najbolj izvajanih oper v zgodovini te forme, a jih bom nekaj vendarle izgubil. Gre za ožjo zvrst opere buffe, ki v nasprotju z opero serio, rezervirano za visoke teme kot so domoljubje, romantična ljubezen, vojni pohodi itd., zabava z bolj pritlehnimi temami kot so veseli bardi, žgečkljiva ljubimkanja, intrige ipd. Gre za eno zadnjih biserov te zvrsti, nam pravijo. Kasneje so na sceno prišli Wagnerjevi maratoni.
Rossini sam je bil naturšček, kot mu pravijo, talentiran in len. Če mu je na tla padla partitura, je raje, kot da bi jo pobral, začel pisati na nov list. Ko je zgrožen ugotovil, da je za pisanje opere Viljem Tel porabil pol leta, se je umaknil v zasebnost, postal kuharski mojster, zapustil ženo, šel z ljubico v tujino in tam pisal kuharske knjige. Glasbo pa bolj ali manj pustil. Tega bi ne omenjal, če ne bi prav podobna iskrivost vela iz naše opere.
Zaplet je znan. Mlad plemič se zaljubi v hčerko gospoda doktorja, ki ubogo mladenko tako zelo pazi, da je njen dom njena kletka. Zaradi hrepenenja, ki napolni tako zaprto bitje, se ji ni težko zaljubiti v nekoga, ki ji dvori. A žal so ljubimkanja doktorjeva najhujša nočna mora in so kot taka popolnoma nemogoča. In mladenič fura neizmeren safer. In mladenka trpi do neba in še čez. Kaj pa zdaj? Brez skrbi, v mestu imajo brivca.
Ta nastopi v eni najbolj znanih arij sploh, v skupini redkih, med katere sodi npr. Mozartova Kraljica noči. Vsi bi radi Figara. Kje si Figaro? Figaro? Tu sem, vedno vsi nekaj, tu sem Figaro. Figaro sem, Figaro tja, Figaro gor, Figaro dol. Izvolite, tu sem. Figaro. Kdo drug bi sploh lahko stvari postavil na svoje mesto? Kdo drug bi lahko osrečil zaljubljenca in osmodil doktorja? Dame in gospodje, Figaro, seviljski brivec.
Brivec je mojster zvijač. Brivčeva ideja je vojaško-pijanska preobleka plemenitega zaljubljenca, ki s prevaro dobi koncesijo za bivanje v doktorjevi hiši. Žegen ljubezni da brivec, ne duhovnik. Brivec ljubezen omogoči. Brivec zapoje modrost o vsemogočnosti denarja, ob katerem na lastni koži občuti, da bi zanj storil vse.
To je jasna metafora o stanju naše družbe, v kateri živimo še dandanes. Blagostanje gospodarja obstoji zaradi vklenjenega delovanja hlapca, katerega delo je njemu tuje - ne njegova last, ampak last nekoga drugega. Delo, za katerega presežek ga oropa gospodar. In v operi je vseprisoten razsvetljenski vzpon hlapca kot subjekta. Plemič je tu le zato, da se pokaže nadarjenost brivca, ki ga intelektualno scela prekaša, četudi se razredno stanje, vsaj zaenkrat, ne spremeni.
Konec dober, vse dobro. Vplete se vojska, doktorjevi nameni se sfižijo, zaljubljenca sta srečna, Figaro pa blesti. In kako je uspela ljubljanska opera slediti temu nikakor ne lahkemu zalogaju?
Glavni element scene je okrogel vrteč se oder, katerega koti so dvorišče kavarne Rossini, soba ljubke Rozine, balkon, pod katerim se poje podoknice, in notranjost hiše - torej vsa prizorišča. Ta vrtljivec je na siceršnjem odru pustil precej prostora, na katerem se je odvila tudi vožnja s kolesom in jahanje vojakov na lestvenih konjih. Pridruži se jim še doktorjev psiček, ki pa je bil revež z repom med nogama ves prestrašen. In top, ki pa na srečo zgolj zabliska. Klimaks scenografije je bila nevihta, kjer so na oder posvetile temne vijolične luči, s pomočjo projektorja pa je na njih migetal svetel dež.
In še finale. Glasba. Bliskovito, bleščečo uverturo, ki se začne s počasnim uvodom in se nadaljuje v kratke, natančne fraze zmede, hecne, a virtuozne pasaže celega orkestra, da živo občutimo kot struna napete občutke parodične intrige, naš operni orkester zaigra ambiciozno in brez kakšnih kiksov. Tako je tudi s sceno nevihte, ki sicer ni tako prvorazredna kot nevihta neviht Beethovnove Pastoralne simfonije, pa vendar drži visok nivo vse ostale glasbe.
In pevci. Kar me nasploh pri pevcih precej moti, je njihov ultra bombastičen vibrato, ki dejansko onemogoča lucidno zaznavanje tona. Ne da se reči, da je točen, a tudi ne, da je mimo. Tako so peli tudi nekateri pevci v predstavi. Pevske linije so pisane v tedaj priljubljeni kolaturski tehniki tresenja tonov, kar jim ni povzročalo prevelikih preglavic. Se je pa slišalo, da je orkester v boljši formi kot pevski ansambel.
Ambiciozna postavitev. Ne popolnoma popolna, a dobra popotnica. Smerdjakov v Bratih Karamazovih pravi, da so verzi največja neumnost na svetu. Da v njih ni nikoli nihče govoril. In tudi če bi, se ljudje ne bi kaj prida razumeli. Jaz pa pravim, da bi mi včasih kar dobro delo, če bi mi kdo kakšen neokusen popizditis, neresnično nabijanje, blesavo blebetanje ali pa celo kaj brihtnega ali samo za dober dan ne zgolj zrecitiral, ampak zapel.
V Sevilji se je ob lepoglasem brivcu muzal Matjaž.
Komentarji
komentiraj >>