Sreda, 15. 7. 2009
BIGor
Vprašanje časa je bilo, kdaj bo enfant terrible Peter Doherty, nekdanji frontman angleških preroditeljev rocka z začetka tega desetletja Libertines, stopil na popolnoma čisto solistično pot. Kot najsrčnejši med mladimi avtorji sodobne brit-glasbe je kar klical solo ploščo, pod katero se bo podpisal s polnim imenom in priimkom, s ploščo Grace / Wastelands pa je Peter Doherty prestopil to magično mejo. (v celoti!)
* Vprašanje časa je bilo, kdaj bo enfant terrible Peter Doherty, nekdanji frontman angleških preroditeljev rocka z začetka tega desetletja Libertines, stopil na popolnoma čisto solistično pot. Po sporu s soavtorjem in kitaristom omenjene zasedbe, Carlom Barâtom, s katerim sta se do danes pobotala in se prijateljsko strinjata, da vsakemu bolj pristoji svoja pot, je Doherty nadaljeval po boemski soseski urbanega trubadurja. Ne glede na to, da se je gibal po meji razpada, skoraj popolnega propada, je s skupino Babyshambles ohranil močan avtorski “jaz”. Kot najsrčnejši med mladimi avtorji sodobne brit-glasbe je kar klical solo ploščo, pod katero se bo podpisal s polnim imenom in priimkom.
S ploščo Grace / Wastelands je Peter Doherty prestopil magično mejo. Spremstvo kitarista Grahama Coxona in drugih sodelujočih glasbenikov ni dopustilo razpuščenosti, ki odlikuje njegov dosedanji dekadentni opus. Pod budnim ušesom producenta Stephena Streeta, ki se je ustoličil z delom s Smiths, Blur, Cranberries, Kaiser Chiefs, je oblikoval dovršen album. Na njem je odlično ujeta pristnost njegove trubadurske duše. Njegova sproščenost in brezbrižnost sta skozi dvanajst mamljivih folk-popevk dobili novo dimenzijo. Z aranžmajsko izpiljenimi songi je Doherty globoko zarezal črto v svoj opus. Premagal je svojo dosedanjo zaščitno in čarobno slabost, površnost in polovičarstvo je zamenjal z zavzetim in skrbnim izdelkom.
Ob pisanju avtorskih pesmi sta mu svoj čas in dar posvetila prijatelja, pesnik in glasbenik Peter Wolfe, s katerim sodeluje že od časov Libertines, in škotska pevka, avtorica in še ena faca z brit-glasbenih ulic Dot Allison. »Sheepskin Tearaway« in »Broken Love Song« skupaj z deklariranim hitom plošče, »Last Of The English Roses«, s katerim je Peter Doherty pomežiknil Jamieju T-ju iz vzhodnega Londona, so le tri izstopajoče pesmi med dvanajstimi močnimi in prav nič vsiljivo raznovrstnimi pesmimi. »Grace/Wastelands« je zrel album londonskega trubadurja, ki bi lahko nastal pred štiridesetimi ali petindvajsetimi leti in pušča vtis, da bo tudi čez desetletje ali tri še vedno zvenel pristno, sveže, skoraj nedotakljivo. Tako zveni zdaj!
Nikotinski, alkoholni in drogaški deliriji niso spravili Dohertya na kolena, ampak so ga duhovno okrepčali. Premagal je že marsikaj, vedno pa je ostal zvest navadnemu Londonu in tako nam spet prinaša lokalne zgodbe iz velemesta. Doherty nas odpelje v tisto drugo, ljudsko Anglijo, ki nam jo le redko prinesejo tabloidi. Z »Grace/Wastelands« se je Doherty še bolj udomačil v krogu Iana Durya, Joea Strummerja, Shanea MacGowana, Billya Bragga, Jarvisa Cockerja, Billya Childisha, Marka E. Smitha, ki vsak zase predstavljajo posebnost angleške popularne glasbe in kultur nasploh. Takšen je tudi Peter Doherty.
Njegov solistični album od začetka do konca komunicira z nami in nas napeljuje, da mu pošteno prisluhnemo. Skozi zakajen pubovski dim, ki vedno manj vleče na narkomansko razvado, se nonšalantno razlijejo izpovedno močne pesmi. S Dohertyem se sprehajamo med zapuščenimi, nostalgičnimi predeli Londona in vrvežem tega megapolisa. Že z Libertines nas je zapeljal na boemsko magistralo med Londonom in Parizom. Ta skrivnostna ljubezen med angleško in francosko kontrakulturo, ki se vleče že več kot stoletje, ga greje še naprej.
Peter Doherty ne počne prelomnih stvari. Ob ekscesih, ki so sestavni del življenja vsakega boema-smrtnika, piše pesmi kot za šalo in dvanajst teh se bo zvrstilo v pričujoči Tolpi Bumov ...
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>