Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Pleši črni kos (3230 bralcev)
Sreda, 15. 7. 2009
IdaH



V galeriji Ganes Pratt se ponovno predstavlja z galerijo afiliirani umetnik Mark Požlep. V spomin so se nam verjetno najbolj vtisnili njegovi performansi in po prostoru razsute inštalacije, s katerimi je zadnjih nekaj let naseljeval odmevna domača in mednarodna razstavišča. V svojem delu nas je navadil na zanikanje formalnih likovnih načel, ki je pomešano z mentalno sliko filmskih scenarijev, stripovskih zgodb in ilustracijske otroške estetike z zelo odraslimi morbidnimi scenami.

V galeriji Ganes Pratt se ponovno predstavlja z galerijo afiliirani umetnik Mark Požlep. V spomin so se nam verjetno najbolj vtisnili njegovi performansi in po prostoru razsute inštalacije, s katerimi je zadnjih nekaj let naseljeval odmevna domača in mednarodna razstavišča. V svojem delu nas je navadil na zanikanje formalnih likovnih načel, ki je pomešano z mentalno sliko filmskih scenarijev, stripovskih zgodb in ilustracijske otroške estetike z zelo odraslimi morbidnimi scenami.

Zgodbam so v preteklih delih dominirali superheroji in umetnikov herojski alter-ego Črni šešir [akcent na e: šeešir], ki je nastopal kot osrednji lik. Ta izjemno čudaški lik je bil povod za celo serijo (anti)herojskih podvigov, ki jih je umetnik kot prostorske videoinštalacije z naslovom Zadnja večerja super herojev med drugim razstavil na zadnjem U3. Z ostankom te herojske stripovske tematike v njegovem delu se soočimo že pri štirih oljnih slikah večjega formata, ki so razstavljene v vhodnem prostoru galerije. Na teh bizarnih portretih nemudoma prepoznamo »dragega« »dobrega« predsednika Obama, oblečenega v Supermanovo opravo z rahlo temačno senco Batmana. Tisti, ki so dobro seznanjeni s Požlepovim političnim sarkazmom, v prizoru nemudoma prepoznajo komentar na naivno prepričanje, da je »dobri« predsednik isti hegemon kot vsi drugi, le na videz za »okusen«, »rahel« odtenek temnejši.

Stene krasijo še štirje dopasni portreti s po eno figuro lika, ki je kompozicijsko premaknjen rahlo v neprijetno desno, ko nam zeleni potetovirani brezglavi angel kaže lice, ali levo, ko nam čudaška Miki Miška kaže hrbet, na katerem piše STAR – Zvezda. Tetovaže so neke vrste ikone, ki zaznamujejo celotno razstavo. Namenoma so klišejske in skrajno neokusne: kljukasti križi, lobanje s perutmi, križi z girlandami in napisom 'love', morske deklice, pištole, glave Che Guevare in podobni emblemi sodobne kvazireligioznosti.

V drugem razstavnem prostoru je razstavil ogromno oljno sliko, v kateri je parafraziral znano romantično podobo. Že pri zadnji razstavi v galeriji se je Urša Vidic ukvarjala s svojim doživljanjem Breugla [brojgla]. Tokrat pa se je Požlep lotil predelave ikonografske podobe Splava Meduze Théodora Géricaulta [Teodora Žerikoja], ki jo je zapakiral v svoj potrošniški pop stripovski absurd. Kljub študijam motiva – tri skice vidimo tudi na razstavi – pa se z njegovo interpretacijo ne moremo popolnoma zadovoljiti. Zakaj? Iz zgodovine se spomnimo, v kakšnem kontekstu je bil naslikan original, in kakšen šokanten učinek je imela upodobitev kanibalov kot mitoloških herojev.

Pri razlagi slike nam nekoliko zmanjka neposreden družbeno-politični dogodek, ki ga Požlepov Splav Meduze uprizarja. Podobo srhljive Miki Miške, delavca z lopato in mestne vedute, posute s prej omenjenimi tetovažami, lahko prilepimo na katero koli temo. Magari na obolelo piransko obmejno sago ali kakšno drugo medijsko neumnost.

Kljub temu je razvidno, da tudi v tej sliki fabula igra osrednjo vlogo. Zaznamuje jo absurdni humor, prepoznaven tudi v tej sliki, s katerim Požlep na bizaren način komentira človeško nespamet, vojne, nesreče s prevoznimi sredstvi in druge čudaške konflikte, ki dominirajo življenju. Do zdaj smo bili vajeni, da je to grotesko formalno prikazal v kaotični trash estetiki, ki je še vedno popolnoma prisotna v strukturi njegove slike, ne pa tudi pri postavitvi razstave.

Postavitev je popolnoma formalna in najbolj nas preseneti docela neustrezna fetišizacija njegovih risb na papirju, ki se ponavadi pojavljajo kot del inštalacije ali kot predloga za sliko. Risbe so »lepo« zapakirane v bele okvirje pod steklom, kar iz njih napravi prej posamezne prodajne artikle kot pa poplavo umetnikovih humornih eksplozij.

A če odmislimo moteče bele Ikea okvirje, lahko v risbah, razprostrtih po celi steni, prepoznamo ravno tako mero kičaste ironije in prisvajanja filmskih mizanscen, kot smo je pri avtorju vajeni. Med vrsticami prepoznamo tudi naslov razstave Dead Man Can't Dance, saj imajo prizori Johna Waina, politikov na pogrebu, morilskih scen iz črno belih filmov in podobni motivi na tak ali drugačen način nekako opraviti s smrtjo. To lahko trdimo celo za Elvisa, ki je bil po smrti tolikokrat proglašen za živega. Ob naslovu se spomnimo tudi na celo paleto filmskih naslovov od Dead Man do Dead Man Walking, a dvomimo, da se je umetnik nanašal na istoimensko - Dead Man Can't Dance - ameriško/severno korejsko streljačino. Ali pač? Kakor koli, v podlagi poslušamo melanholično skupino Dead can Dance.

Kavbojska maca Ida H.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Pleši črni kos
hana [10/08/2009]

Mark je veder in zna iz vsega narediti zgodbico. Zaradi tega rada delam z njim tako pri filmu, kot pri pravljicah, ki jih napišem, on pa nariše. V čemernosti in strašnem entuziazmu se menjujeva kot na gugalnici. Poleg tega skozi ustvarjalni proces izpolnjujeva veliko skrivnost in to je šele zabavno!
odgovori >>

Re: Pleši črni kos
MP [16/07/2009]

plesal bo črni kos.
odgovori >>