Maruša Bertoncelj- Sensi recenzira dogajanje na prenovljenem reggae festivalu na Sotočju Riversplash '09, na katerem so med drugimi nastopili Max Romeo, Sly & Robbie in drugi ... (v celoti!)
RIVERSPLASH '09, 15- 19. 7. '09; Sotočje, Tolmin
* Ko smo spomladi izvedeli, da največji slovenski reggae festival ob Soči tudi letos bo, smo bili upravičeno v dvomih, kako se bo ta napoved realizirala. Po lanskoletnem debaklu, ko je festival dobesedno 'počil' ravno sredi nastopa glavnega protagonista, legendarnega Michaela Rosea, finančna negotovost pa je prihodnost festivala ogrožala že kar nekaj zadnjih let, je prejšnji organizator jasno povedal, da se ne gre več. Če naj bi festival torej kljub vsemu spet bil, ga bo moral prevzeti nekdo drug.
In ga tudi je. Zelo odločno in suvereno je to storila mlada ekipa, imenovana Fat Dance Promotions, ki je na mistično sotočje pripeljala kar nekaj legendarnih jamajških reggae glasbenikov ter tako ponovno privabila z najboljšimi časi primerljivo število obiskovalcev – po prvih neuradnih podatkih skupno okoli sedem tisoč. Ekipe sicer ne sestavljajo začetniki v 'poslu', saj je večina njenih članov na področju organizacije ter izvedbe različnih reggae dogodkov tako ali drugače aktivna že kar nekaj let. Je pa festival takšne velikosti vendarle zalogaj, ki kakopak zahteva več kot le ljubezen do reggaeja in nekaj izkušenj.
Riversplash '09 je finančno podprl solastnik kluba InBox, ki s tem festivalom sodeluje pravzaprav že od lani, omeniti pa velja še dobrodošlo novost, sodelovanje praktične narave s sosednjim, starejšim in večjim 'bratom', italijanskim Rototom Sunsplash festivalom. Ta se je zaključil ravno prejšnji vikend, ko so se proti Tolminu že začeli počasi odpravljati prvi neutrudni ljubitelji reggaeja ob Soči. Festival je uradno štartal v sredo, 15. julija, ko je programsko že tudi veliko obetal. Na glavnem odru so se zvrstili naši Dubzilla, lokalni zmagovalci evropskega reggae natečaja za manj uveljavljene bande, Madžari Kingston Cruisers, roots dub Angleža Love Grocer s kolegoma DJ-em Chazbojem ter MC-jem Culture Freemanom in eden vodilnih vokalov zlate dancehall ere, Rankin Joe, ki pa je tokrat nastopil ob spremljavi žive zasedbe, Italijanov Train To Roots. Obetal je tudi soundsystem šotor, kjer se je s svojo četico vokalistk in vokalistov mudil tudi 'stari znaneć Mad Professor.
Tudi drugi dan, četrtek, je bil nadvse obetaven. Razen končnih zmagovalcev prej omenjenega evropskega reggae natečaja, švicarskih Junior Tshaka, ter italijanskih Maci's Mobile, so na glavnem odru 'barve legend' zastopali Ras Ites iz Velike Britanije ter seveda Sly & Robbie, ki sta tokrat nastopila z všečnim popevkarjem Bittyjem McLeanom, za pokoncertno rajanje pa sta bila zadolžena priljubljeni DJ J-Star in MC Honey Brown - Angleža, ki sta pred meseci bojda že enkrat fino ogrela ljubljansko publiko v klubu Sub Sub. Ker sem sama v Tolmin prispela šele v petek, nastopov prvih dveh večerov s prve roke seveda ne morem oceniti, po nekaj zbranih, relevantnih vtisih prisotnih pa bojda nisem zamudila veliko. Še posebej naj bi razočarala prav Sly & Robbie z Bittyjem, kakšnega omembe vrednega vtisa pa nisem slišala niti v zvezi z drugimi nastopajočimi.
Petek je torej povsem druga zgodba, saj je bil to nedvomno vrhunec celotnega festivala. Nastopila sta Leroy Sibbles, ustanovni član ene najpomembnejših zasedb rock-steadyja ter zgodnjega reggaeja, The Heptones, ter Max Romeo, glas in pero najmanj ducata pesmi, ki so prav tako usodno zaznamovale reggae v svetovnem merilu. Podobno velja tudi za nekaj prej omenjenih nastopajočih, a ti pričakovanj niso izpolnili, je pa to nekaterim uspelo v petek.
Ogrevači iz sosednje Italije Playa Desnuda so z venčkom pretežno ska in reggae priredb uspešnic iz različnih žanrov le za silo ogreli leno občinstvo, ki se je počasi zbiralo pod odrom. Zasedba je pokazala veliko znanja in občutka - vsekakor dovolj, da bi lahko nastopila bolj avtorsko, a je bilo najbrž že dejstvo, da so glavne zvezde tistega večera iz povsem drugega, 'večjega' filma, krivo za ne preveliko zanimanja zanje. Drugače pa je bilo torej po 22. uri, ko je polno prizorišče le pričakalo Leroya Sibblesa ter Barrya Lewellyna iz The Heptones. Nastop je spremljala baskovsko-angleška zasedba Basque Dub Fundation, ki sicer že 15 let uspešno nadaljuje tradicijo zvoka session bandov iz 70-ih let, je pa sama v zadnjih letih podpirala že številne legendarne jamajške reggae izvajalce, od Burning Speara do samega Lee Perryja.
Spremljevalne zasedbe, jasno, igrajo veliko vlogo, še posebej zato, ker mnogo takih legend s patino ne nastopa več v povsem originalnih in polnih postavah, oziroma se le-ti zapletajo z izvajalci novodobne, bolj poceni zveneče produkcije in tako ne dobimo od njih nič ali pa le malo tistega, po kar smo prišli. No, v petek se to ni zgodilo. Leroy Sibbles je torej v spremstvu drugega 'heptonsa' Barryja Lewellyna v uri in pol več kot odlično pričaral vzdušje zlatih let Studia One ter Treasure Islea, odpel večino uspešnic njegovega vokalnega tria Heptones ter vmes pri dveh komadih prijel tudi za bas. Sibbles je poleg petja namreč pomembno vlogo igral tudi kot basist in je avtor številnih bas linij nekaterih najpomembnejših reggae skladb vseh časov. Podoben vtis pa je napravil tudi Max Romeo, ki je razen manjše rošade v zasedbi prav tako nastopil z Basque Dub Fundation. Manjkala ni skoraj nobena njegova uspešnica iz sicer kar zajetne osebne zapuščine, še posebej iz časa sodelovanja z Lee Perryjem, ki je v ušesih ljubiteljev reggaeja še nekako najbolj zasidrano. In tako kot njegova dva predhodnika na odru je tudi sam ustvarjal dobro vzdušje z odlično razpoloženostjo.
Po petkovih koncertih je program v soundsystem šotoru nadaljeval Švicar Asher Selector, zdaj tudi že nepogrešljivi član programske ekipe in uradni napovedovalec kot lani. Soundsystem šotor je bila dobrodošla novost – postavljen je bil nasproti odra in prizorišča pod njim, program tam pa je stekel dalje takoj, ko se je ta zaključil na glavnem odru. Dobesedno ob sotočju je letos deloval Sub Sub-ov soundsystem, ki pa je bil res aktiven le ponoči, sočasno s soundsystem šotorom, tako da je muzike čez dan, žal, res primanjkovalo.
Čez dan je umanjkala tudi najmanj ena obljubljena ob-festivalska dejavnost, reggae kino z jamajško filmsko produkcijo, če se za hip obregnem še ob siceršnje dogajanje. Kakšno sprotno spremembo pa najbrž lahko pripišemo, kot vedno, še vremenu, ki je tokrat prineslo tri dni komaj znosne sopare, nato pa nenadno ohladitev in deževje, ki je, na srečo vseh, do sobotnega večera že pojenjalo in smo lahko nemoteno spremljali še zadnjo rundo programa. Pač malo bolj oblečeni. Sobota me niti približno ni tako dvignila kot petek, zato ne bi izgubljala preveč besed: Skaktus, prvi od obeh domačih izvajalcev tega večera, so bolj kot ne igrali sami sebi, in to ne le zaradi zgodnje ure nastopa ter majhnega števila publike pod odrom. Precej bolj angažiran je deloval Matej Brodar - Bro, ki je prišel predstaviti živo različico svojega novega albuma Serious Reggae Deviations. Razen boljšega zvoka, za katerega je optimalno poskrbel Jani Mujić, ni nastop skoraj v ničemer presegel studijskega izdelka, je pa najbrž ravno zaradi prepričljivega zvoka ter opazno več truda pri vzpostavljanju stika s publiko – za razliko od predhodnikov - Bro pod oder vendarle privabil že približno tretjino vseh, ki so najbrž še najbolj nestrpno čakali nastop glavne atrakcije večera, jamajškega bobo-dreada Anthonyja B-ja.
Do prihoda slednjega je marsikomu bržkone zrasel še vsaj kak milimeter brade. Razmeroma dolgočasno preigravanje večinoma znanih reggae skladb švicarskih Naja Vibes ter menjavanje različnih, sicer čisto prepričljivih gostujočih vokalistov (dva od teh - Raldo Asher in Anthony John - sta v soundsystem šotoru na kratko nastopila že z Asherjem noč poprej) je namreč v dolgočasnost stopnjevalo še prednastopajoča varovanca Anthonyja B-ja, vokalista Cutty in M'Loonie. Anthony pa si je nato oder privatiziral kar do tretje ure zjutraj. Na njem je sicer res dal vse od sebe in je svoje fane bržkone zadovoljil, smo pa zato vsi tisti, ki si pod 'dobrim reggae koncertom' predstavljamo več kot zgolj energične, gobčne ter poskakujoče nosilce turbanov, zadaj zehali ter pogledovali proti gramofonom v soundsystem šotoru. Tam je ob tretji jutranji uri končno nastopila legenda radijskega dj-anja, povratnik David 'Ram Jam' Rodigan, ki je v svoji maniri kuril atmosfero vse do jutra.
In tako se je pravzaprav tudi sklenil letošnji Riversplash festival, ki je nekaj svojih zelo samozavestnih napovedi o izboljšavah pomanjkljivosti organizacije preteklih festivalov res uresničil, nekaj pa jih bo še treba. Predvsem bo treba poskrbeti za ljudem bolj prijazno varnostno službo, ki še posebej na tovrstnem festivalu 'štrli ven', če konflikte brutalno rešuje s pestmi, kar se je letos žal zgodilo v najmanj dveh primerih.
Riversplash gre torej s polno paro (iz novega 'parnika') vsekakor naprej. O tem se je na lastne oči prepričala tudi Maruša Bertoncelj – Sensi.
Komentarji
komentiraj >> Re: Riversplash 09!!!
ohoroho [23/07/2009]
'' Max Romeo, ki je razen manjše rošade v zasedbi prav tako nastopil z Basque Dub Fundation''
Max Romeo je nastopil z Charmax band... Sister Audrey, Black Stell...
odgovori >>
Re: Riversplash 09!!!
ohoroho [23/07/2009]
'' Podoben vtis pa je napravil tudi Max Romeo, ki je razen manjše rošade v zasedbi prav tako nastopil z Basque Dub Fundation''
Max Romeo je nastopil z Charmax band... Sister Audrey, Black Stell....
ne z Basque Dub Fundation...
odgovori >>
Re: Riversplash 09!!!
Sensi [07/08/2009]
My bad, hvala Oho :)
odgovori >>