Sabina Kraner- Skabina recenzira dogajanje na Madstocku, praznovanju nepretrganega ustvarjanja legendarne ska zasedbe Madness (v celoti!)
MADSTOCK 2009, 17.7.2009; Victoria Park, London, Velika Britanija
* V petek, sedemnajstega julija, je prvi pogled v londonsko nebo napovedoval prekrasen, rahlo vetroven, toda sončen dan. Odličen dan za vrnitev Madstocka – festivala, ki so ga Madness prirejali v osemdesetih, nato pa ga za dolgih enajst let zamrznili. Kdo bi vedel zakaj je tako, toda letos se je že spodobilo, da ga ponovno odmrznejo, saj je od izdaje njihovega prvega singla The Prince preteklo trideset let. Ob tem so pred kratkim izdali še novi album in zato so se v petek proti londonskemu Victoria parku valile trume Madness fenov vseh starosti, na katerih so se pogosto svetile majice iz predhodnih Madstockov.
Za izvedbo letošnjega jubilejnega festivala so Madness in organizatorji zajeli veliko sape in si zamislili kar tri odre z številnimi gosti, med katerimi bi izpostavila The Aggrolites, Hayseed Dixie, Gregoryja Isaacsa, Man like me, Jerryja Dammersa – ustanovitelja Madnessovih kolegov The Specials in založbe 2 tone, na kateri je singel The prince izšel, pa še The Blockheads in The Pogues. Obilen meni, ki ga je bilo nemogoče v celoti konzumirati, zato sem se že pred festivalom odločila, da se bolj ali manj osredotočim na osrednji oder in s tem glavne zvezde.
Žal je logistika prebijanja iz enega konca Londona do festivala zahtevala svoj neljubi davek in ob prihodu na prizorišče se je tam odvilo že kar nekaj nastopov. Tako sem na velikem odru le za las še ujela nastop Jerryja Dammera in njegovega Spatial aka Ensemble Reggae Showcase-a, ki pa tudi ni zvenel kot nekaj kar bi bilo vredno večje pozornosti, razen tega, da je bilo na pozavni opaziti legendarnega Rica Rodrigueza, sicer tudi originalnega pozavnista The Specials, ki se lahko pohvali z žlahtnim jamajškim poreklom še iz »starih dni skaja«,.
Za Jerryjem Damersom in njegovim orkestrom so oder zasedli The Blockheads, ki pa brez Iana Duryja v prvi vrsti niso zveneli prav nič žleht in gruvi, kakor smo jih navajeni z albumov. Ravno nasprotno. Njihov nastop, ki ga je rahlo uničil tudi dež – kaj čemo, to je pač London - je bil hladen, pasiven in pozornost prej odvračajoč kot obratno in Duryjeva zamenjava – njegov prijatelj Derek the Draw ni ta dan prav nič dobro nosil njegovih čevljev. Noge in glava so sicer malo trznile ob izvajanju hitov kot so Hit me with your rhythm stick in Sex and drugs and rock'n'roll, to je pa tudi ves odziv, ki so si ga zaslužili.
Zato pa so toliko bolj, v zdaj že pošteno deževnem, obupno mrzlem in vetrovnem Londonu, srček ogreli The Pogues. Ti so razvneli zbrano množico že z prvim hitom Streams of Whiskey in napaberkovali še preostanek najbolj priljubljenih komadov, kolikor jih je pač v festivalsko omejen čas šlo. Dirty old town, A Pair of brown eyes, Rainy night in Soho, If I should fall from grace with god, Turkish Song of the damned, Fiesta in drugi so pregnali odrevenelost od mraza in prisotne pripravili do dobrovoljnega rajanja. Kot že dolga leta je za dinamiko predstave bolj ali manj skrbel bend, medtem ko je Shane Macgowan s trhlimi nogami visel na mikrofonskem stojalu in se trudil odpeti svoja besedila, vendar to nikogar ni motilo, saj so konec koncev to The Pogues, takšni, kot smo jih že od nekdaj navajeni.
Glede na to, da Madstocka ni bilo dolgih enajst let, bi bilo za pričakovati, da bodo Madness svoj program bolj temeljili na boljših komadih iz sedemdesetih in osemdesetih. Morda pa so to bile le samo moje osebne srčne želje, čeprav si upam trditi, da ne samo moje, saj je pogled na zbrane v moji bližini, ki niso zgledali, kot da preveč uživajo ob izvajanju novejših komadov, povedal vse. Po drugi strani pa je seveda razumljivo, da so ob taki veliki priliki, ko jih je gledalo okoli deset tisoč ljudi promovirali še nedavno izdani album The Liberty of Norton Folgate. Seveda je bil njihov nastop sestavljen iz vseh glavnih hitov kot so The Prince, Our house, Baggy trousers, One step beyond, Bed and breakfast man in ostalih, toda celotna playlista je bila sestavljena tako, da je vseskozi povzročala naraščanje in upadanje dobre volje poslušalstva. Po eni strani razumem, da so s tem hoteli držati nek nivo koncentracije prisotnih, toda nihanje je bilo vseeno premočno in po okoliških prisotnih zelo opazno. Poleg tega pa je bil dogodek kar precej velik in smo tisti nesrečniki, ki nismo dobili kart za gold circle – ograjen prostor pred odrom – gledali bend precej od daleč in bili tako nasploh prikrajšani za kakršnokoli toplino bližnjega pogleda na bend. Ampak tako je pač na festivalih – razen peščice srečnežev, ki si izborijo svoj prostor pred odrom, so ostali bolj oddaljeni in tudi ves trud benda, ki je bil na ta večer več kot odlično pripravljen, da bi vzpostavil globlji stik z svojimi feni, je zaman. Zatežene izvedbe novejših komadov pa so pri tem vso stvar še oteževale.
Madness kot headlinerji so si za konec lahko privoščili tudi bis. Potem ko so se v prvem delu poslovili z It must be love, so se v bisu vrnili z presenečenjem, gostjo Rhodo Dakar, glavno vokalistko ženskega twotone ska benda The Bodyshatchers, katere prihod na oder je sprožil huronsko navdušenje. Rhoda je v duetu z Suggsom odpela On the town, nakar se jima je pridružil še Jerry Dammers in za konec smo lahko uživali v Nightboat to Cairo.
Pripravila sKabina
Komentarji
komentiraj >>