John Maxwell Coetzee je resen tip. Pravzaprav je tako resen, da o njem kroži legenda, da ga ni še nihče nikoli videl, da bi se kdaj nasmehnil. Še celo, ko je prejel Nobelovo nagrado iz literature bojda ne. In točno takšen je tudi drugi del Mladosti, njegove avtobiografske izpovedi. Brez kanca humorja, brez kanca ironije in brez kanca cinizma. In to je najstnik, zaboga, najstnik poln neizživete erotike, najstnik, ki je ravno končal fakulteto v domačem Cape Townu in se bohemskemu življenju drveč naproti, seli v London. In normalno vsemu, kar s tem pride zraven – pijači, drogam, nebrzdanemu razvratu, orgijam, prepitim nočem, eksperimentiranju, klošarjenju, vsesplošnemu riskiranju lastne eksistence. Nekakšen Južnoafriški Limonov, ki New York tokrat zamenja za London.

Toda v drugem delu Coetzeejeve Mladosti ni ničesar od naštetega. Ogrodje sicer že drži, torej imamo mladega diplomanta, ki ga utesnjenost in zatohlost južnoafriške domačije preženeta na tuje, v obljubljeno zahodnoevropsko Meko, kjer ga čakajo pisateljske sanje. Toda mladi Coetzee ni Limonov. Mladi Coetzee ne zna živeti s petimi dolarji na dan, niti spoznati pravih ljudi, niti uživati v svobodi lastne avtonomije. Coetzee je čisti antipod brezskrbne Edičke sodobnega mu Limonova. Tam, kjer je drugi na pragu nove domovine lahkotno odvrgel travme svoje preteklosti, jih prvi naravnost potencirane privleče s seboj. Coetzee na londonska vrata že potrka poklapan, sključen in skeptičen do svojih sanj in do svoje pisateljske prihodnosti. Muči ga apartheid, muči ga odnos do zapuščene matere, muči ga beda nenavdušujoče britanske vsakdanjosti. In ker ne zna, ne ve drugače, se ji mučeniško prepusti.



Nesrečni mladenič se tako kot programer zaposli v IBM-u. Navadna služba pri navadni firmi, pravi. Prav nič pisateljska, malodane birokratska, pravi. A svoje stalne, boleče samorefleksije, ki so v Mladosti prej pravilo kot izjema, mladi, introvertirani Coetzee kmalu začenja substituirati z večjo tolerantnostjo do svojega navidezno pomanjkljivega pisateljskega jaza. Dobro, sem obremenjen, zakompleksan, zatežen prišlek, ki gara v bedni službi,uspel mi je epski padec daleč stran od umetniškega navdiha. Toda, ali je bil Kafka kaj drugega? Ali Kafka morebiti ni bil pisatelj?

Coetzejeev večni »Kdaj bom postal pravi pisatelj« se na tej točki začenja prevešati v »Poglejte Coetzeeja, poglejte me, stravmiranega birokrata - pisatelja! In med vsem tem zateženi, resni, zadrgnjeni, mladi Coetzee, ki nima smisla za humor in nima smisla za ironijo, iz nas naredi vernika. Stari mladenič nas pripravi do tega, da še sami začenjamo odplaknemo svoje idealistične, mladostne stereotipe o pravih in nepravih pisateljih, o pravih in nepravih umetnikih in navsezadnje o pravih in nepravih ljudeh. Kar pa je nedvomno odlika pravega pisatelja, četudi je zagrenjena računovodska miš.

In še biografski mini-epilog: Coetzee je v jeseni življenja začenjal izdajati eno priznano bukvo za drugo, dokler ni leta 2003 priplezal do Nobelove . Edvard Limonov je v jeseni življenja zapadel v blodnje skrajnega ortodoksnega nacionalizma in je Karadžiću med vojno pomagal pri strelskem obdelovanju Sarajeva. Toliko o pravih in nepravih. Ups.

Za vas se je travmiral Matjaž Juren – Zaza.