Nedelja, 26. 7. 2009
zoranp
Brenda Fassie je bila dobri dve desetletji kraljica južnoafriškega popa. Prav to površno vedenje o njenem statusu na tamkajšnjem prizorišču nas je odvračalo od pozornejšega ukvarjanje z njeno sicer obilno glasbeno produkcijo. V tistem koncu Črnega kontinenta so bile njene popevke med vsakoletnimi najbolj prodajanimi in najbolj poslušanimi hiti, dobivala je takšne in drugačne nacionalne in vseafriške nagrade, njenega početja so bili polni vsakovrstni afriški pop žurnali. (v celoti!)
Tokrat se bomo spomnili na nekoga, ki je vsaj v južnejših predelih Črnega kontinenta še ena izmed nespornih legend afriške popularne godbe; hkrati pa na neko osebo, ki smo jo v teh krajih za časa njene pred kakšnimi petimi leti dokončno zaključene, pred tem pa nadvse uspešne glasbene kariere po krivici, a z razlogom, ki se mu reče »upravičena skepsa«, zanemarjali. Po njeni smrti se je izkazalo, da predvsem nismo bili dovolj poučenih. Občasno, predvsem s pomočjo južnoafriških kompilacij s konca 90. let, smo jo sicer srečevali in poslušali; a predstavitve kakšnega izmed njenih uspešnih, proti koncu kariere pa tudi avtorsko vedno bolj vznemirljivih albumov, ali pa celo obilnejšega kosa njenega glasbenega opusa, ki se je nabiral več kot dvajset let, v tej okolici do leta 2005, ko smo predstavili njen zadnji posneti in posthumno izdani album »Mali«, ni doživela. Tako z obilnejšim izborom z še za časa življenja narejenega pregleda njenega dotedanjega dela z naslovom »The Queen of African Pop/Greatest Hits 1964 – 2004« vsaj priložnostno odpravljamo to pomanjkljivost. Tokrat govorimo o južnoafriški pevki Brendi Fassie.
»Weekend Special« je bil prvi veliki hit Brende Fassie. Ko je leta 1983 izšel na 12 inčnem maxi singlu, ki je njen prvi pravi lasten diskografski izdelek, je Brenda nastopala v skupini z imenom »Brenda and The Big Dudes«, komad pa je bil zaradi njegovih številnih koncertnih izvedb že pred izidom divje popularen. Postal je najhitreje razgrabljena plošča v svojem času v Južnoafriški republiki. Z njim je povezan Brendin silovit vzpon na sam vrh popularnosti v domovini, od koder se potem - navkljub posameznih slabim obdobjem - ni več umaknila naslednjih 20 let.
Torej: Brenda Fassie je bila dobri dve desetletji kraljica južnoafriškega popa. Prav to površno vedenje o njenem statusu na tamkajšnjem prizorišču nas je odvračalo od pozornejšega ukvarjanje z njeno sicer obilno glasbeno produkcijo. V tistem koncu Črnega kontinenta so bile njene popevke med vsakoletnimi najbolj prodajanimi in najbolj poslušanimi hiti, dobivala je takšne in drugačne nacionalne in vseafriške nagrade, njenega početja so bili polni vsakovrstni afriški pop žurnali. Tudi v Evropi - predvsem v tisti, angleško gravitirajoči - ter v ZDA se je dobro prodajala in se s svojimi albumi redno uvrščala na različne lestvice. Kar je presenetljivo, saj izven domovine praktično ni nastopala. Pravzaprav ni referenčnega »world music« festivala, ki bi se lahko pohvalil, da jo je imel v svojem programu. Tudi po tej plati gre za kontroverzno zanimivo glasbeno osebnost, ki je doma provocirala tudi s svojim življenjskim stilom, »dizajnerskim« oblačenjem in obnašanjem, zelo trendovskim oblikovanjem svoje »zunanjščine« in videza svojih izdelkov; ne nazadnje pa tudi z zelo sodobno glasbeno produkcijo, ki se je prav v zadnjih letih, ob zadnjih treh ali štirih albumih stopnjevala in izrazito prešla iz »pop mainstreama« v avtorsko iskanje, zvočni eksperiment, inovativno izrabo tehnoloških in studijskih pripomočkov, ter - kar je morda najbolj bistveno za naše zanimanje – navezavo na najbolj vroča, aktualna angažirana južnoafriški stilema »mascando« in predvsem »kwaito«. Kajti, prav »mascanda« je skupaj z južnoafriško različico hip hopa oziroma rapa, katere izpeljanka je na nek način tudi »kwaito«, nadgradnja tiste angažirane glasbene tradicije, ki jo poznamo skozi stilem »mbaqanga« predvsem s pomočjo njenega mednarodno uveljavljenega, sicer že pokojnega predstavnika Mahlathinija in še vedno delujočih, tudi v Ljubljani že koncertno prisotnih Mahotella Queens.
»Dekle z zlatim glasom!«, »Južnoafriška kraljica popa!«, »Nesporna vokalna kraljica!« - tako in še bolj bombastično so južnoafriški komentatorji popularno glasbenega dogajanja za časa njenega življenja kovali v zvezde eno najbolj priljubljenih tamkajšnjih zvezdnic, katere življenjska pot se je po slabih 25 letih glasbene kariere iztekla spomladi leta 2004. Brenda Fassie je bila prava pop ikona svoje domovine, ki pa je šele nekje od srede 90. let prejšnjega stoletja bolj prepoznavno zakoračila po lastni, radikalnejši, sodobnejši avtorski poti. Prav njen zadnji pravi, že po njeni smrti izdani album »Mali«, ki je bil sicer posnet po oblikovanju pregledne zbirke, s katero si tokrat pomagamo pri predstavitvi njene glasbene kariere, je ponudil najbolj avtorsko izrazit presežek.
Pred tem pa so bili seveda začetki in dolga, trnova pot na vrh. Ko je za božič leta 1979 legendarni južnoafriški producent Koloi Lebona potoval iz Johannesburga v Cape Town, v tamkajšnji »township« Langa, da bi »odkril« »dekle z zlatim glasom«, o katerem je slišal od prijateljev, je tedaj 16-letna Brenda Fassie že kar nekaj časa nastopala z lokalno skupino Tiny Tots. Koloi je bil seveda nad slišanim navdušen in z dovoljenjem njene matere jo je odpeljal v Johannesburg, v Soweto. Prvotni dogovor je bil, da se bo Brenda najprej došolala in šele potem začela s profesionalnim petjem. A splet okoliščin je hotel drugače. V popularni lokalni skupini Joy je zaradi nenačrtovane nosečnosti ena članica »umanjkala«, Brenda pa se je začasno pridružila tedaj že zelo uspešnemu ženskemu pevskemu triu. Sledilo je sodelovanje z drugimi skupinami, dokler ni prišlo do že omenjenega hita »Weekend Special«, ki je bil v naslednjih letih »remiksan« in večkrat ponatisnjen. Prodrl je tudi v ZDA in Evropo, se med drugim marca leta 1986 uvrstil celo na Billboard Hot Black Singles Chart ter Brendi in njenim The Big Dudes praktično takoj odprl pot na koncertne odre zunaj domovine. Nastopali so v ZDA, v Angliji, po Evropi, v Avstraliji in v Braziliji.
Na krilih tega hipnega uspeha, še bolj pa s pomočjo provokativnih koncertnih predstav ter ob publiciteti, ki jo je bilo deležno njeno javno rivalstvo z drugo tedaj porajajočo se superzvezdnico južnoafriških »townships« - z Yvonne Chaka Chaka, si je Brenda Fassie skorajda čez noč pridobila potencial za solistično kariero. Že prvi naslednji diskografski izdelek je bil hkrati tudi njen prvi samostojni album. »Cool Spot« je predvsem s pomočjo dveh hitov z njega - »It's Nice to Be with People« in »No No No Senor«, ki ste ga pravkar slišali - utrdil njen status ene izmed najbolj vročih mladih pop zvezdic tamkajšnjega prizorišča.
Po uspešnem obdobju se je v poznih 80. letih Brenda Fassie srečala s producentom in skladateljem Sellom »Chiccom« Twalo. Srečanje se je izkazalo za prelomno v njeni glasbeni karieri, saj je porodilo njuno sodelovanje, ki je z manjšimi prekinitvami trajalo vse do Brendine smrti. Twala je kot producent njenih albumov in tudi skladatelj številnih njenih uspešnic v njen izraz vnesel pomembne nove elemente – na eni strani sodobnejše, takšne, ki so korespondirali z radikalnejšimi glasbenimi žanri na južnoafriškem prizorišču; na drugi strani pa tudi takšne, ki so imeli svoj izvor v južnoafriški glasbeni tradiciji; kar vse je njeno glasbo polagoma odpeljalo v bližino tamkajšnjega »kwaita« in »rapa« oz. hip hopa. Evolucija od značilnega sredinskega popa k radikalnejšim, avtorsko prepoznavnim oblikam je bila počasna, a vztrajna in je svoj vrhunec zagotovo dosegla v že omenjenem zadnjem Brendinem albumu »Mali«. A začelo se je pri snemanju albuma »Too Late For Mama« iz leta 1989, s katerega ste pravkar slišali naslovni komad, v nadaljevanju pa boste še pesem »Black President«, enega izmed vrhuncev njene prve desetletke.
Po albumu »Too Late For Mama« iz leta 1989 in hitu »Black President« se je sodelovanje Brende Fassie s »Choccom« Twalo skozi 90. leta »udejanilo« še v kar nekaj odmevnih albumih, pri katerih je pogosto sodelovala z drugimi znanimi afriškimi glasbeniki. Tako je leta 1996 izšel album značilnega naslova »Now is the Time«, ki je obeležil novo raven zrelosti v njeni glasbeni karieri ter dokumentiral dva dueta z legendo kongoleške godbe Papo Wembo. Nekaj podobnega se je zgodilo naslednje leto z albumom »Paparazzi«, ki je sicer nastal ob začasnem razhodu s producentom Twalo; sproduciral ga je tedaj še »mladič« Godfrey Pilane, zanj je odpela duet z Jabujem Khanyilejem iz skupine Bayete, v del skladb pa že neposredno vpletla »kwaito«. Naslednji album »Memeza«, izdan naslednje leto, t. j. 1998, spet v sodelovanju s »Chiccom« Twalo, pa je pomenil še korak naprej v tej smeri. Vseboval je skladbo »Vul'indela«, ki je postala ogromen hit in ki ste jo slišali za začetek te oddaje. V Južnoafriški Republiki je bil album tisto leto najbolje prodajana plošča, Brenda je zanj prejela vrsto južnoafriških glasbenih nagrad, zaradi njega pa je bila leta 1999 kot najboljša umetnica Črnega kontinenta v letu pred tem nagrajena tudi s »Koro«, najbolj prestižno afriško glasbeno nagrado. »Memeza« je končno vzpostavila tisti glasbeni standard in izraz, po katerem pravzaprav Brendo Fassie zdaj prepoznavamo in jo cenimo. Albuma »Nomakanjani?« iz leta 1999 in »Amandlozi« iz leta 2000 pa sta potem to glasbeno platformo samo še razvila in utrdila.
Toliko tokrat o pokojni južnoafriški pevski zvezdnici Brendi Fassie. Za njeno prvo glasbeno obilnejšo predstavitev v teh krajih smo uporabili pregledno zbirko »Brenda Fassie (1964 – 2004): The Queen of African Pop – Greatest Hits«.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>