Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
RODRIGO AMADO: Teatro (European Echoes, 2006) (2524 bralcev)
Sreda, 5. 8. 2009
zoranp



Zoran Pistotnik predstavlja koncertno ploščo odličnega portugalskega saksofonista Rodriga Amada, ki je na njej tokrat obeležil posnetek mednarodnega tria, ki ga zaokrožujeta še ameriški basist Kent Kessler in pri nas cenjeni skandinavski tolkalec Paal Nilssen-Love ... (v celoti!)
* Danes se že ve, da je saksofonist in skladatelj, pa tudi jazzovski animator in organizator, ob tem pa še izvrsten fotograf in pisec različnih besedil o glasbi, Rodrigo Amado ena osrednjih osebnosti sodobnega portugalskega jazza in še bolj tamkajšnje improvizirane godbe. A navkljub njegovi že kar nekaj časa trajajoči prisotnosti na omenjenem, pa tudi širšem evropskem in zadnja leta vse bolj tudi severnoameriškem prizorišču, tega vedenja pri nas še nekje do včeraj ni bilo.

Pravzaprav smo ga začeli spoznavati zaradi njegovih občasnih sodelovanj z dobro nam poznanimi ameriškimi avtorji, ki so ostajala vsaj delno dokumentirana na ploščah, ki jih je v zadnjih letih izdala vedno bolj prodorna portugalska jazzovska založba Clean Feed Records. In v vmesnem času smo nekaj tega že predstavili. A zagotovo premalo. Medtem se je Amado že tudi ločil od založbe Clean Feed Records ter leta 2006 začel na svojem, z lastno etiketo European Echoes. Tako smo ga pred dobrim letom dni z drugim, s to etiketo leta 2007 izdanim albumom »Surface« predstavili tudi v Tolpi bumov tega radia. Nocoj pa segamo še leto nazaj, ko je zanjo izdal svoj prvi album »Teatro«; koncertni album, posnet 14. februarja 2004 v Teatro Nacional Sao Joao v Oportu na Portugalskem v okviru programskem okviru tamkajšnjega festivala Spectrum.

»Teatro« je zelo značilen izdelek njegovega glasbenega početja v zgodnjih letih tega tisočletja. Temelji na druženju in sodelovanju z znanimi protagonisti radikalnega evropskega in severnoameriškega (post)jazza skozi skupinske improvizacije ob posameznih koncertnih dogodkih. Tako je tudi tokrat. Ob pomoči organizatorja omenjenega festivala se je ustvarjalno soočil z dvema vidnima, suverenima preoblikovalcema aktualnih free jazzovskih praktik z obeh strani Oceana; s Severnoameričanom, basistom Kentom Kesslerjem in Skandinavcem, bobnarjem Paalom Nilssen-Lovejem. Dobili so se dobesedno pred nastopom na omenjenem festivalu, popoldan istega dne so imeli skupno vajo, ki je bila seveda hkrati tudi tonski preizkus, zvečer so nastopili, koncert je bil posnet, menda z nekaj minimalističnimi posegi v posneto gradivo pa je to potem čez dve leti tudi izšlo na albumu »Teatro«.

V omenjene okoliščine se seveda ne bomo posebej spuščali in jih vrednotili. To konec koncev tudi ni problem, ki naj bi ga razčiščevala ta oddaja. Tu nam gre za koncert. In ta, ki vam ga ponujamo tokrat, je pač vreden pozornosti že zaradi svoje neponovljivosti – ta zasedba je nastopila takrat in menda nikoli več; pa tudi, če je še kdaj, je takrat nastopila na prvo. Seveda pa bi bilo to premalo, če ta priložnost ne bi porodila tudi glasbenega presežka. Ker pa menim, da ga je – in to še posebej v prispevku in igri tenorskega in baritonskega saksofonista Rodriga Amada, ki ga je treba slišati – vam dajemo nocoj priložnost, da se o tem prepričate sami. In da s tem Amada vpišete na svoj zasebni seznam sodobnih jazzovskih ustvarjalcev, ki se jim splača posvečati pozornost.

Rodrigo Amado je album posvetil Fernandu Amadu (1899-1968), svojemu dedu, ki je bil dramatik, režiser in vodja različnih ljubiteljskih eksperimentalnih gledaliških skupin v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, gledališki in literarni kritik, profesor na lizbonskem konservatoriju, esejist in pisec nekaj odmevnih znanstvenih del. Skratka: skoraj renesančni ustvarjalec. Vloga, ki ji Rodrigo Amado na sodobnem portugalskem prizorišču na lasten zanimiv način sledi. Torej: ne le srečanje z njegovo glasbo, to bo srečanje z zanimivo intelektualno osebnostjo sodobnega portugalskega ustvarjalnega prizorišča ter njenim okoljem.

Torej: Rodrigo Amado, Kent Kessler in Paal Nilssen-Love v posnetku s festivala Spectrum v Oportu na Portugalskem 14. februarja 2004. Vse štiri skladbe so kolektivna improvizacija.

pripravil Zoran Pistotnik


Komentarji
komentiraj >>