Ponedeljek, 10. 8. 2009
sash
Saša Serban recenzira ploščo francoskih, po nesmrtnem komadu zasedbe The Clash, poimenovanih Guns Of Brixton, ki izkušnjo duba vtirajo v bolj trše rokerske vode ...
GUNS OF BRIXTON: Cap Adare (L'Assaut Fantôme, 2009)
Guns of Brixton, tako se imenuje komad legendarnih The Clash, ki jo najdemo na plošči London Calling, izdani leta 1979. Napisal ga je basist Paul Simon, ki je odraščal v Brixtonu na severu Londona. Dvajset let kasneje se iz Francije oglaša zasedba, ki sliši na isto ime, torej Guns of Brixton. Če so The Clash v svojem času veljali za napreden punk band, ki je v svojem ustvarjanju raziskoval in eksperimentiral še z reggae-jem in dubom, potem lahko tudi za francoske Guns of Brixton trdimo, da se njihov slog in zvok ponaša s podobnim konceptom. Svoje kompozicije rocka in hard-cora spretno mešajo z dubom, ki ga v zadnjih letih pogosto najdemo na francoskih tleh. Vendar se glasba zasedbe Guns of Brixton precej razlikuje od novodobnih dubovskih stvaritev, ki jih poznamo denimo pri zasedbah, kot so High Tone ali Brain Damage, manjka jim namreč elektronska komponenta, ki bi to zasedbo uvrščala med klasične francoske elektro-dub vode.
Nastanek skupine sega v leto 2003, tri leta kasneje pa v istem letu za založbo Lakalashnik'off izdajo kar dva albuma, Near dub experience in In dub out, na katerih suvereno dokažejo, da spadajo v sam vrh francoske rokersko-dubovske elite, in se s tem postavijo ob bok zasedbi La Phaze iz Lyona. Takoj po tem jih začnejo mediji primerjati z bendi, kot so Mogwai, Sigur Rós, Ez3kiel, Zenzile in drugi, kar priča o tem, da je fantom uspelo najti pravo razmerje med dubom in rockom ter med melanholijo in agresijo. Lansko leto se Guns of Brixton po več kot stopetdesetih koncertih po Franciji in Nemčiji za en mesec zaprejo v studijo Souleuvre in posnamejo nov material za ploščo, o kateri je govora v današnji tolpi.
Letos v začetku aprila Guns of Brixton na trg lansirajo ploščo Cap Adare, izdano pri založbi L'Assaut Fantôme, na kateri se njihov sprva bolj dubovski pristop prelevi v bolj žagajoče atmosfere. Cap adare nam ponuja zvočno sliko, ki smo jo recimo lahko zasledili pri zasedbah, kot so Dub Trio, Isis ali Unsane. Najde se namreč veliko več mračnih in močno distorziranih ekspedicij po obzorjih post rocka in hard cora. Večinoma bolj ali manj instrumentalne komade na momente prekine brutalen vokal pevca in kitarista Cyrilla Floqueta, ob katerem se tresejo še tako trdna tla, na vse to pa se občasno vokalno pojavijo še posamezni gostje, med njimi najdemo tudi člane legendarnih francoskih hard core punkerjev Burning Heads. Ena od zanimivosti te plošče je tudi to, da se je mastering delal v studiu Tonteknik, v katerem so svoje plate obdelovali tudi melodični punksi, kot so Refused ali Cult of Luna.
Plošča Cap adare je tako bolj ali manj rokerska plata, Guns of Brixton na njej zazvenijo manj dubovsko kot v svojih prejšnjih dveh albumih, ko so raziskovali bolj ambientalne strukture v dubu in nekoliko manj žagajoče rokerske vsebine. Tokrat so dali veliko prostora distorziranim kitaram, predvsem pa se čuti tudi prisotnost dodatnega kitarista, ki se je pred letom dni pridružil zasedbi in jo okrepil. Z dodatno kitaro sta se zvok in slog Guns of Brixton spremenila do te mere, da meja med enim in drugim ni več točno določena, trdorokovski prijemi se mešajo z dubom na zelo tekoč način, preseneča pa tudi melodičnost in izvirnost kompozicij, ki se od začetka do konca držijo dinamičnega načela, ohranjajo suvereno vzdušje, v katerem ne najdemo padcev v eno ali drugo skrajnost. Treba je priznati, da so Guns of Brixton s ploščo Cap adare načeli površje nečesa, kar se do zdaj še ni dovolj odkrilo, inovativno se podajajo po neraziskanih poteh glasbenega obzorja, v katerem naletimo na večžanrsko brezkompromisno držo do ustvarjanja. In tukaj bi lahko zadevo vzporedno primerjali s komadom zasedbe The Clash, v katerem so močno poudarili, da se nasprotja privlačijo, punk se nikoli prej ni slišal tako dubovsko in tako se tudi hard core pri zasedbi Guns of Brixton še nikoli prej ni ponašal s tako mero atmosferičnih basov.
Če smo pomislili, da se glasbena ustvarjalnost lahko le še gradi na reciklaži nečesa, kar je bilo narejeno že zdavnaj, in če smo domnevali, da živimo v časih, v katerih je nemogoče ustvariti nekaj povsem novega, smo lahko pomirjeni, vse to se še da. V primeru francoskih Guns of Brixton lahko mirne duše trdimo, da so uspeli izpolniti vsa pričakovanja in da za svojo zadnjo stvaritev zaslužijo veliko pohvalo, saj ni veliko takih zasedb, ki bi dale prostor tako različnim žanrom in bi ob tem delovale tako suvereno in neposiljeno. Upajmo, da jih bo mogoče videti kaj kmalu tudi na odrih pri nas, saj je njihov živ nastop prava poslastica in paša za ušesa in oči. Naj živijo Guns of Brixton!
Tolpo sem spisal Saša Serban