Proluxova se je ukvarjala z novinarstvom, pisati pa je začela šele po svojem petdesetem letu ter takoj zablestela z zbirko kratkih zgodb »Pesmi srca«. Leta 92 je izdala svoj prvi roman »Razglednice«, za katerega je kot prva ženska prejela nagrado PEN/Faulkner. Brez nagrad pa ni ostal tudi njen tretji roman »Ladijske novice«, ki je bil med drugim nagrajen tudi s pulitzerjevo nagrado.
Pri založbi Modrijan je pred kratkim izšlo delo »Ladijske novice« znane pisateljice Annie Prolux, pod prevod pa se je podpisala Katarina Mahnič. Proluxova se je ukvarjala z novinarstvom, pisati pa je začela šele po svojem petdesetem letu ter takoj zablestela z zbirko kratkih zgodb »Pesmi srca«. Leta 92 je izdala svoj prvi roman »Razglednice«, za katerega je kot prva ženska prejela nagrado PEN/Faulkner.
Brez nagrad pa ni ostal tudi njen tretji roman »Ladijske novice« oz. »The Shipping news«, ki je bil med drugim nagrajen tudi s pulitzerjevo nagrado. Knjiga je prava osvežitev za poletne dni, če ne zaradi drugega, pa zaradi tega, ker se zgodba odvija na obali Nove Fundlandije, ki se vsake toliko ovije v dva metra snežne odeje. Proluxine knjige so pravi mali leksikoni. Sama pravi, da je izredno vedoželjna. Pri vsakem delu popolnoma razišče kraj dogajanja in ga obravnava, kot francoski vinogradniki obravnavajo terroir: pomembno je podnebje, zemlja, kaj in kdaj raste na njej, živali, ljudje in njihovi običaji, ki so seveda zelo povezani s svojim okoljem, predvsem pa jih okolje brusi in oblikuje.
Pisateljico je Nova Fundlandija popolnoma očarala, ko je pustolovsko priveslala tja s kanujem in si kupila hišo. Poglobila se je tudi v marsikatere stare bukle, revije in časopise, da je raziskala ta nenavaden otok, ljudi in njihove običaje. Poglavja nekajkrat odpre z odlomki iz Slovarja za pomorščake, največkrat pa z odstavki iz Ashleyeve knjige vozlov.
Tako kot vozli, so zavozlani tudi njeni stavki, saj so kot vrvi v vozlu prepletene nenavadne besedne zveze, katerih samostalnike krasijo neobičajni pridevniki. Primer izredno nabrušenega peresa, bistrega očesa in burne domišljije lahko vidimo v podobah kot so »telo kot velika razmočena štruca kruha«, »slike, ki pljuvajo črepinje«, »rodil se je s koščkom posteljice na glavi«, »oči barve plastike« itn.
Bogato okrašene povedi se skozi zgodbo umirijo, tako kot se umiri življenje glavnega junaka Quoyla, katerega ime pomeni svitek vrvi. Zamaščeni, štorasti in nesamozavestni Quoyle v državi New York živi s seksi nimfomansko in zmešano Petal, s katero ima dve hčerkici - Bunny in Sunshine -, spalnico pa si deli z neštetimi Petalinimi ljubimci. Petal nato tragično umre v nesreči, v Quoylovo življenje pa pride iznajdljiva in odločna ženska, teta Agnis, ki ga popelje na Novo Fundlandijo, od koder izvirajo njuni predniki.
Na Novi Fundlandiji spremljamo pomembno leto njegovega življenja, v katerem prvič najde samega sebe. Spoznamo tamkajšnji način življenja in ljudi. Marsikaj se naučimo o tesarjenju čolnov, tapeciranju, pripravi raznih pit in ostalih poslastic iz morskih sadežev in rib, o navigaciji čolnov v megli, ustroju tjulnjeve kože ter predvsem o delovanju rumenega lokalnega časopisa, pri katerem je kot sprva nespretni novinar zaposlen sam Quoyle.
Zgodbe Quoyla ter ostalih posameznikov po eni strani prežema hlad, ki tudi stiska otok, po drugi strani pa se tudi tam enkrat začne taliti sneg, megla se razkadi ter posije sonce ... in Quoyle spozna, da obstaja ljubezen brez bolečine. Skratka, pisateljica naslika otok in tamkajšnje življenje kruto in ostro, pa vendar lépo in navdihujoče, zgodbi pa doda tudi ščepec magičnega realizma. Če pa ste letos na plaži prebrali že preveč romanov, se vam ponuja prav tako zanimiva, vsekakor pa lažja pot do novofundlandskega pejsaža – ogled filma, ki ga je leta 2001 po knjižni predlogi režiral Lasse Halström, glavne vloge pa so odigrali vedno odlični Kevin Spacey, Julianne Moore in Judi Dench. Izbira je vaša.
Počitnice si je s knjigo krajšala Leja B.
Komentarji
komentiraj >>