V tokratni Dlaki z jezika o dvojezični zbirki zapisov drzne mislice in aktivistke Elene Pečarič. Kritična razmišljanja o EU,njenih politikah in oblastnih mehanizmih so utemeljena na Eleninem branju 287 strani špeha imenovanega Lizbonska pogodba. Ena redkih bralk te kvazi pogodbe se ne ustavlja pred grozljivostjo lastnih zaključkov o tem,da smo z ratifikacijo Lizbonske stopili v suženjsko razmerje s političnimi in ekonomskimi elitami,ki nas s strokovno-birokratskimi labirinti popolnoma pasivizirajo.
Oklepniki »pomenijo sredstvo za varen premik mirovnikov, humanitarnih delavcev in civilnih strokovnjakov skozi območja, posejana z minami ... Helikopterji lahko v zelo kratkem času dostavijo več ton hrane, vode, zdravil, šotorov in drugih prepotrebnih sredstev na območje, ki so ga prizadeli potres, poplava ali kakšna druga naravna nesreča. Prav tako pa odločilno sodelujejo pri gašenju naravnih požarov nad nedostopnimi območji ali pa rešujejo begunce iz potapljajočega čolna v nevihtni noči.«
Pravkar prebrano ni navedek iz osnovnošolskega učbenika za državljansko vzgojo ali pa morda etiko, temveč iz uradnega odgovora Ministrstva za obrambo Eleni Pečarič. Slednja si je maja prejšnjega leta dovolila javno podvomiti v pristojnosti EU na področju zunanje in varnostne politike, kot jih določa Lizbonska pogodba. Ta namreč spodbuja militarizacijo držav članic in povezovanje EU z NATO-m.
Elenina ostra kritika je temeljila na dvakratnem, mukotrpnem prebiranju pravno-birokratske zmede 287-ih strani, zavajajoče imenovanih pogodba. Podcenjujoč odgovor ministrstva pa je izražal predvsem brezpogojno vero v EU odredbe. Nereflektirano izvrševanje ukazov nadrejenih instanc zadosti Arendtovi definiciji birokratskega zla. Zato ne preseneča, da resnejše analize stanja EU govorijo predvsem o vladavini birokracije in administracije.
Zgodbe z Ministrstvom za obrambo in Eleno Pečarič pa se danes lotevamo, ker je pred dobrima dvema mesecema - tj. tik pred volitvami v Evropski parlament - izšla Elenina knjiga EUTЯOPIJA. V njej so zbrani avtoričini zapisi in kritična razmišljanja o EU, njenih politikah in oblastnih mehanizmih, ki jih je sicer spisala med januarjem 2008 in marcem 2009. Prodorna razmišljanja in analize se ne ustavljajo pred grozljivostjo lastnih zaključkov o tem, da smo z ratifikacijo Lizbonske pogodbe popolnoma nepremišljeno stopili v suženjsko razmerje s političnimi in ekonomskimi elitami.
Gre za to, da služi lizbonsko skropucalo po eni strani kot referenca za domneven gospodarski in družbeni razvoj EU v pravično, prosperitetno in svobodno družbo. Po drugi strani pa iste politične in gospodarske elite, ki nam zagotavljajo prihod družbe znanja, mirno priznavajo, da neberljivega lizbonskega kupa papirjev niso brali. Avtorici Eutropije se je takšno deklarativno razglašanje prihoda znanja skozi neznanje in nepoznavanje zazdelo vsaj naivno, če že ne sumljivo.
Kako smo namreč lahko tako sveto prepričani, da nam bo uresničevanje lizbonskih ciljev prineslo prosperiteto, če je nihče še prebral ni? Kako bomo kreirali družbo znanja, če je večina odločevalcev samozadovoljnih ignorantov? In predvsem, ali so zadaj za netransparentnostmi birokratskih labirintov 'zgolj' ekonomski interesi ali gre za nekakšno vsesplošno neumnost današnjega časa? Ta vprašanja so prisilila avtorico v branje lizbonske kvazipogodbe in analize konkretnih primerov aplikacije evropskih politik.
Lizbonska pogodba v praksi tako prinaša predvsem polno nesmiselnih birokratski zahtev okoli tehnikalij in oglaševanja financerjev projektov, ki lahko prijavitelje projekta stanejo ogromne vsote denarja. Ne glede na to, kako dobro je projekt dejansko izveden. Skozi fiasko oglaševanja financerjev programa EQUAL ali pa nasprotujoče si nasvete strokovnjakov pri izpolnjevanju razpisne dokumentacije nam tako Elena riše sliko realnosti EU. V njej še strokovnjaki, ki naj bi bili po zagotavljanju ignorantskih politikov garanti smiselnosti celotnega procesa, milo rečeno nimajo pojma.
Domnevni strokovnjaki tako neutrudno žebrajo svoje, individualne interpretacije pravnih določil, v primeru napak pa kakopak ne nosijo nobene odgovornosti. Na kratko, žal Elenina analiza prinaša srhljivo spoznanje, da živimo v kafkovskem času nepregledne birokracije, v kateri deprivilegirani vedno potegnejo krajši konec.
Pa vendar želijo zapisi predvsem spodbuditi EU-tropijo, tj. spremembo EU. Eleno zanimajo vprašanja svobode in emancipiranosti, človekovih pravic in pravične družbe. Odgovore pa med drugim locira na stran irskih državljanov, ki so edini imeli možnost glasovanja o Lizbonski strategiji in ki so s svojo zavrnitvijo ratifikacije utelesili krik po pravičnosti. Krik, ki mu je zaprisežena tudi avtorica in ki očitno ni tako nemočen, saj je prodrl celo skozi neprebojne zidove Ministrstva za obrambo.
Ironija zbranih- sicer izčrpno informativnih in poučnih- zapisov je najbrž ravno omenjeni odgovor Ministrstva, pravtako vključen v knjigo. Ta bo namreč zagotovo zbrisal vsakršne dvome, ki bi jih Elenine analize znale zbuditi pri potencialnem bralcu ali bralki. Podcenjevanje lastnih državljanov deluje kot hladen tuš, ki očitno ni pustil mirnega niti Mladena Dolarja. Pisec spremne besede je namreč -v zanj ne ravno pogosti maniri- pozval k politični akciji. Bo že držalo, da je knjiga orožje in Elenina vsekakor opolnomočuje.
Med trope EU-birokratov in utopije EU državljanov se je potapljala Barbara
Komentarji
komentiraj >>