Četrtek, 27. 8. 2009
BIGor
V tej globalizirani multi-kulti mezgi, ki nas obkroža in s katero smo zaliti z vseh strani, je kdaj pa kdaj prav slastno seči po kakšni urbani zgodbi lokalnega naboja, ki nas za trenutek spravi k pameti, da se zavemo okolja, v katerem živimo in mu pripadamo. Še vedno velja stari dobri ekološki, družbeni in kulturni rek: “Misli globalno, deluj lokalno”. Na to nas napelje med drugimi dekliška punk-rockovska skupina Mika Miko iz Los Angelesa.
* Pred vami je Tolpa Bumov, ki je že bila na sporedu, vendar nam jo je takrat zagodel tehnološki škrat, zato bomo Tolpo Bumov ponovili vključno z besedilom Igorja Bašina- BIGorja in predvajali ploščo tako, kot je treba. Pa se je lotimo …
V tej globalizirani multi-kulti mezgi, ki nas obkroža in s katero smo zaliti z vseh strani, je kdaj pa kdaj prav slastno seči po kakšni urbani zgodbi lokalnega naboja, ki nas za trenutek spravi k pameti, da se zavemo okolja, v katerem živimo in mu pripadamo. Še vedno velja stari dobri ekološki, družbeni in kulturni rek: “Misli globalno, deluj lokalno”. Na to nas napelje med drugimi dekliška punk-rockovska skupina Mika Miko iz Los Angelesa.
Čeprav prihajajo dekleta iz velikega kulturnega imperija, ki nam vse preveč gnoji naš kulturni in subkulturni vsakdan, je njihova zgodba s kulturno-glasbenega obrobja. Gre za akterke kulturno-glasbene podskupnosti v Los Angelesu, ki se vrti in vre v klubu The Smell. Tako kot generacije pred njimi, tudi današnja mlada generacija punk-rockerjev v L.A.-ju kroji svojo lastno sceno. Če se je konec sedemdesetih let v klubu The Masque izkalil kalifornijski punk-rock s skupinami X, Germs, Weirdos, Avengers, Dils in številnimi drugimi, ima to funkcijo danes omenjeni klub The Smell. V tem klubskem kotlu se je skuhala ustvarjalna mini-scena, ki jo z drugimi artisti in ustvarjalci tvorijo še skupine Abe Vigoda, No Age, Silver Daggers, Thrones, Mika Miko. Vse druži pripadnost odprti umetniško-glasbeni skupnosti, ki za zdaj še ni dovolila, da bi jo katapultirali v svet kot znamko, kot trademark. Delujejo lokalno, mislijo globalno!
L. A. je preveliko mesto, da bi ga lahko prodajali naokoli kot novi Seattle ali Manchester. Ima predolgo tradicijo klubske glasbene scene in kontrakulture nasploh. Danes eno izmed verig underground punk-rocka nadaljuje omenjena združba skupin. Med njimi so podobnosti v delovanju in uporabi podobnih sredstev, medtem ko vsaka zase skuša najti svoj avtentičen glasbeni izraz. Vsaka zase riše in piše svojo godbo za skupno zgodbo.
Po petih letih je skupina Mika Miko prerasla začetniško naivnost. Zrasla je iz obskurne, zabavne garažne pop-punk skupine v vihrav, neomajen klasični punk-rockovski kombo z dvema pevkama. Ti si podajata frontmanovsko žezlo in stopnjujeta naelektrenost punk-rocka, ki ga za njima žge instrumentalni trio. Medtem ko se po svetovnih glasbenih lestvicah preganjajo s spoliranimi ploščki takšni in drugačni indie-rockovski bendi, je zasedba Mika Miko naredila surov album, na katerem ni niti ščepca kompromisa. Mika Miko posvečeno igrajo iskriv punk rock. Svež in preudaren, brez odkrivanja tople vode šprica energijo na vse strani. Je neposreden in enostaven, kot se spodobi za punk rock. Exene Cervenka iz X; mlada, še najstniška Lydia Lunch; raziskujoče Slits; brezkompromisna Poly Styrene iz X-Ray Spex so le nekatere profesorice, katerih duh preveva skozi enajst udarnih pesmi na plošči We Be Xuxa. Veliko so dolžne tudi profesorjem kot so Ramones, Germs, Red Kross, vendar pa Mika Miko ne posnemajo. Preprosto pojejo in igrajo punk-rock, prav to pa je naredilo cel album tako razgiban. V dvajsetih minutah se slojevitost pesmi stopnjuje in uvodne predvidljive punk-rockovske forme v drugi polovici nadomesti no-wavovska nonšalanca, ki se razplamti na samem koncu albuma. Mika Miko so ustvarile strupen punk-rockovski album, ki bo preživel trende. Punce srčno povedo in izlijejo iz sebe ves svoj srd in veselje hkrati, torej tisto, kar še vedno dela odlične punk-rock plošče
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>