Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
LHASA: Lhasa (Audiogram/Warner, 2009) (ponovitev 5. 9. '09 ob 00.30) (2449 bralcev)
Sobota, 29. 8. 2009
Bogdan B



Ob poslušanju novega albuma se je težko znebiti vtisa, da je po globalnem uspehu in razdajanja občinstvu, Lhasa našla glasbeni mir pri sebi, v ustvarjalnem duhu, ki je izoliran od vplivov zunanjega sveta in je namenjen zdravljenju lastne duše in iskanju nove sreče. V tem kontekstu je tretji album Lhase, ki nosi njeno ime, najbolj pogumen. (v celoti!)

* Ducat let je minilo odkar je v glasbenem svetu zasijal meteor z imenom Lhasa. Le redko se namreč zgodi, da glasbenica že s prvencem navduši ljubitelje različnih glasbenih zvrsti, s kritiško srenjo vred, ter proda pol milijona izvodov glasbe, ki niti slučajno ni povprečen pop rock, ampak s polnim življenjem napolnjena glasbena izpoved brez zvrsti. Zato niti ni čudno, da je album La Llorona marsikje po svetu prišel v roke poslušalcev prek world music posrednikov.

Lhasino poreklo, njena življenjska zgodba in petje v angleškem, španskem in francoskem jeziku je vabilo že samo po sebi, ko pa se zasliši še glas, ta lahko s stola zvrne tako fana Nicka Cavea kot Salifa Keite. Lhasi je uspelo že v prvem poskusu, ker je v njenem glasu ter interpretaciji pesmi marsikdo našel delček svojega življenja, spominov, nostalgije, srečne ali nesrečne ljubezni. Vendar se Lhasa ni pustila ujeti na vabljiv trnek blišča glasbene industrije. Ko bi večina izkoristila nenaden uspeh, je Lhasa rajši odkorakala novim dogodivščinam naproti. Kar dve leti je delala družbo sestrama z nastopanjem v cirkusu po Franciji, potem pa se je za nekaj časa preselila še v Marseille. Kot da bi za nekaj let spet hotela ujeti otroštvo, ki ga je s sestrama, materjo in očetom preživela v potujočem avtobusu, ki je sedem let krožil po ZDA.

Polna novih izkušenj in očitno tudi glasbenih idej, se je vrnila v Montreal, mesto njenih šolskih let in rojstno mesto njene glasbene kariere, ki se je začelo v najstniških letih z nastopi po barih in klubih. Spet je skupaj zbrala ekipo s katero je sodelovala pri prvencu in leta 2003 izdala album The Living Road, mojstrovino, ki je nadgradila vse dotedanje Lhasine atribute. S tem albumom ni prejemala samo nagrade in znova osvajala že osvojene, ampak se je dokončno zapisala v zgodovino popularne glasbe kot ena najbolj nadarjenih in samosvojih glasbenih izvajalk. Evforija v mejah spodobnega je trajala dve, tri leta in Lhasa je spet izginila v svojem svetu, kjer je glasbeni oder dom le takrat, ko imaš na njem kaj povedati.

Ob poslušanju novega albuma se je težko znebiti vtisa, da je po globalnem uspehu in razdajanja občinstvu, Lhasa našla glasbeni mir pri sebi, v ustvarjalnem duhu, ki je izoliran od vplivov zunanjega sveta in je namenjen zdravljenju lastne duše in iskanju nove sreče. V tem kontekstu je tretji album Lhase, ki nosi njeno ime, najbolj pogumen. Vprašanje, ki se zastavlja pa je, ali se je ta pogum transformiral v takšno glasbeno vsebino, ki lahko poslušalca prepriča tako kot prva dva albuma. Svetovna kritika je, tako kot mnogokrat, razdeljena, a v tem primeru še toliko bolj. Nekateri pravijo, da magičnosti La Llorone in občutka road movie-ja plošče The Living Road zdaj ni več. A vendar je treba novemu albumu priznati, da je močan v glasu, izpovedi in tudi v razpoloženju, ki ga glasbenica ustvari pri poslušalcu. To je vsekakor drugačno kot prej in lahko marsikoga odbije, a Lhasina glasba ni pop, zato ima veliko bolj razpršene učinke in ob njej lahko uživaš na različne načine ali pa samo na enega.

Podpisani se šteje med prve, saj mu je tudi današnja Lhasa nekako zlezla pod kožo, vendar ne tako močno, da bi lahko trdil, tako kot nekateri, da je Lhasa s tem albumom dozorela. Prej bi rekel, da gre za nov začetek. Konec koncev je tokrat gradivo prvič pripravljala sama, izbrala novo ekipo in pesmi aranžirala tako, da je instrumentalno mnogokrat v prvem planu harfa, celotno ozračje albuma pa je v stilu americane, ki se odvija v manjšem zakajenem jazzovskem klubu. A brez posledic nova, intimnejša Lhasina pojavnost vendarle ni. Lhasa je le po nekaj promocijskih koncertih prekinila koncertno dejavnost za nedoločen čas. Razlog so zdravstvene težave, ki naj bi se vlekle že nekaj časa in zato lahko zdaj tudi za nazaj ugotovimo, da je zdravstveno stanje zagotovo vplivalo tudi na tip in vsebino pesmi in morda tudi na dejstvo, da so tokrat vse zapete samo v angleškem jeziku. Lhasa se je tako po spletu okoliščin vrnila v svoj izvor, na točko ustvarjalnosti, ki jo umetniku še ni potrebno deliti z zunanjim svetom. A vendar je tu tudi album Lhasa, ki ga lahko poslušamo, a dokler ga ne slišimo v živo, bo ostal nekje na sredi poti, brez zaključne besede.

pripravil Bogdan Benigar



Komentarji
komentiraj >>