»Welcome to Morocco, my friend!«, je najbrž najpogostejši izustek, ki se ti privali v uhlje izza vsakega drugega vogala v maroških medinah. Čeprav zveni nekoliko osladno in najebsko, mladi naivni popotnik misli, da prvič okuša pregovorno muslimansko gostoljublje...
Pičili smo iz Slovenije, čez eno in isto mačehovsko zahodno Evropo, brez meja, le z obmejnimi policaji z brzostrelkami. Drveč proč v iskanju izvora. Nazaj k naravi! V Afriko! Po vožnji mimo desetmetrskih plehnatih bikov, ki so posejani po razbeljeni španski pokrajini, smo za mastne denarce prečili magično mejo – Gibraltar.
»Welcome to Morocco, my friend!«, je najbrž najpogostejši izustek, ki se ti privali v uhlje izza vsakega drugega vogala v maroških medinah. Čeprav zveni nekoliko osladno in najebsko, mladi naivni popotnik misli, da prvič okuša pregovorno muslimansko gostoljublje. Saj se je vendar znašel, če že ne v nedrjih, pa vsaj pri levem ušesu Mame Afrike: v idiličnem tretjem svetu, kjer ne vladajo odtujeni materialistični, ampak pristni medčloveški odnosi. Kjer človek človeku ni volk, ampak prijatelj, »a friend«.
V internem prevodu pa ta »a friend« ne pomeni prijatelja, temveč hodečo vrečo evrov, na kateri je potrebno zgolj potegniti za pravo nitko, da se razpara. Pa naj bo ta nitka razkazovanje mesta, prodajanje pristnih preprog iz kamelje volne ali pa maroške čokolade – hašiša. Ni vrag, da ne potrebuješ vsaj nečesa od zgoraj naštetega. Pa četudi tega sprva mogoče še ne veš.
Želja po pristnosti žene globlje v notranjost, v gorovje Atlas, kjer razen v Dolce in Gabbana majčke oblečene vsiljive fantine naletiš tudi na bolj skromne nomade. A kupno prodajni logiki tudi tu ne uideš. A tu ni več nobenih trikov in izgovorov v stilu: »zelo rad se pogovarjam s turisti, da bi izpopolnil svojo angleščino«. Že samo zato ker si tam in ker imaš, se že kar spodobi podarit vse tisto, kar ti s prstom pokaže kak desetletni fant - od pisal za šolo do viskija »za očeta«.
Želja po pristnem odnosu, katerega medsebojni darovi bi presegli krog ekonomske cirkulacije se tako izkaže za neuresničljivo. Mogoče pa je daj – dam logika osnova vsakega medčloveškega odnosa, četudi najbolj prvinskega? Gorski nomad neprikrito zahteva, meščan vajen turistov slepomiši, v Avstriji pa te prijazen uslužbenec obvesti, da je sledeči cestni odsek privaten in zato plačljiv. Bolj kot je družba izumetničena, bolj v celofan zavita je njena temeljna ekonomska logika. Smo mar Evropejci zaradi mnogih plasti celofana pozabili na osnovno vsebino, ki sploh ni tako idilična? Najbrž smo in zato tako vztrajamo v iskanju dežele Ni-je.
Deželo Ni-je pa iščejo tudi Maročani, le da jo oni vidijo na drugi strani gibraltarja, v Evropi. Utopičnost vidijo v sodobni tehnologiji nad katero so nekritično navdušeni, njihovi mobiteli namreč neprestano, vsepovsod in celo sinhrono žgolijo različne maroške pop napeve. Moški nosijo fency obleke in srkajo kokakole in ko je trgovanje uspešno končano, s posebno iskrico v očeh vprašajo, kako je v Evropi. »For you, this charpet is change, aah?«, pristavijo. Ko bi le vedeli, da je za eno majhno preprogo potrebno napisati vsaj pet RŠ recenzij.
Tako mi kot oni torej gojimo napačne predstave drug o drugem. Evropa ni tako zlata, kot se sveti, Afrika pa tudi ni tako pristna in nepokvarjena kot se zdi. Medsebojen stik torej temelji na dveh največkrat zgrešenih predstavah, ki pa sta žal ključni tako za turizem kot trgovino v Maroku. Evropejec ob primernem proti plačilu lahko doživi Maroko iz prospekta: ob puščavskem sončnem zahodu jezdi kamele, baranta na bazarjih in pije tradicionalni metin čaj, prihranjene pa so mu neprijetne, a pristne malenkosti, ki bi ga lahko zmotile pri zasluženih počitnicah.
A Evropejci imamo to srečo, da lahko uberemo alternativno pot, ki pelje mimo hotelov proti realnejšemu Maroku. Kaj pa obratno? Maročan nima možnosti videti nobenega obraza Evrope, razen morda socialno dno evropskih mest, pa še to le če mu uspe ilegalno prebiti novi Berlinski zid evropske emigracijske politike. Ta nemožnost naredi njihovo iluzijo razumljivejšo. Ampak ali jim preostane kaj drugega, kot sanje? Zakaj pa ne najdejo svoje poti uspeha, ki bi zaobšla materialistično odtujitev? Saj razvajeni Evropejec sili nazaj v Afriko in išče srečo v puščavi. Vendar ali je možna ta odločitev, brez da bi spoznal ničnost materialnosti. Ali je možno s praznim želodcem uživati v puščavskem sončnem zahodu?
S perspektivami sta barantala Pia in Jernej
Komentarji
komentiraj >> Re: Welcome to Morocco, my friend!
leja [16/09/2009]
vedno znova se to zelo zanimivo in aktualno vprasanje postavlja bekpekerju tako v nederju afrike kot v njenem levem usesu kot povsod drugod v tretjem svetu.a se da preskocit to materialisticno stopnico? lep pozdrav iz zambije!
odgovori >>
Re: Welcome to Morocco, my friend!
dina [02/09/2009]
Krasen clanek, vzpostavljanje ravnovesja zelo umestno in zelo zelo redek pojav v medijih.
Bravo.
Se veselim naslednjega.
odgovori >>