Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ASTER AWEKE: Aster's Ballads (Kabu Rec., 2004) (2732 bralcev)
Nedelja, 6. 9. 2009
zoranp



Nesporno drži, da je bila Aster Aweke prva etiopska pevka, ki smo jo v teh krajih spoznali. Seveda na tem radiu, saj kakšen drugi konec 80. let prejšnjega stoletja pač ni predvajal tovrstne godbe. Spoznavali smo jo nekako hkrati z njenim moškim polom v etiopski popularni godbi, s pevcem Mahmoudom Ahmedom. Ta je namreč leta 1986 doživel prvi ponatis svoje Ere Mela Mela, kar je bila takrat sploh prva mednarodno dostopna plošča ethiopopa, ki je tudi nam omogočila prvi uvid v ta glasbeni idiom. (v celoti!)

*Nekaj nesporno drži: Aster Aweke je bila prva etiopska pevka, ki smo jo v teh krajih spoznali in poslušali. Seveda na tem radiu, saj kakšen drugi konec 80. let prejšnjega stoletja pač ni predvajal tovrstne godbe. Spoznavali smo jo nekako hkrati z njenim moškim polom v etiopski popularni godbi, s pevcem Mahmoudom Ahmedom. Ahmed je namreč leta 1986 doživel prvi ponatis svoje sicer leta 1975 v domovini izdane plošče »Ere Mela Mela« za Crammed Discs, kar je bila takrat sploh prva mednarodno dostopna plošča »ethiopopa«, ki je tudi nam omogočila prvi uvid v ta glasbeni idiom.

A, zanimivo, Aster Aweke je v tistem času že dokaj uspešno nastopala po ZDA, in je tako imela na videz prepričljivejšo mednarodno kariero. Vendar so bili v resnici ti nastopi omejeni na močno amharsko skupnost v ameriškem ekzilu, medtem ko širše okolje in še posebej glasbena industrija te njene prisotnosti in popularnosti dolgo nista prepoznali. Dokler je ni »odkrila« Evropa, vzpodbujena prav izkušnjo ob omenjenem srečanju z Mahmoudom Ahmedom, in seveda nošena na krilih zanimanja za t.im. »svetovne godbe«, ki so se široko razprla prav v tistem času. Tako je takrat zelo pomembna angleška založba Triple Earth leta 1989 poslala na tržišče njen prvi mednarodno prepoznaven album s preprostim naslovom »Aster«. Leta 1991 mu je sledil še »Kabu« in s tema dvema albumoma se je Aster Aweke dokončno zapisala v planetarno glasbeno zavest. A tako kot je običajno pri »odkrivanju« pomembnih ustvarjalcev v polju t. im. »svetovnih godb«, je imela do tedaj za sabo že dolgo in pestro življenjsko zgodbo.

Aster Aweke se je rodila leta 1961 v pokrajini Gondar v Etiopiji, a je otroštvo preživela v prestolnici Addis Ababi, saj je bil njen oče visoki vladni uradnik tedanje cesarske oblasti, ki je prišel tja službovat. Pela je od malega in že s 13 leti začela občasno nastopati v gledališču Hager Fikir, v poznih najstniških letih pa je že pela po prestolniških klubih in hotelih. Kmalu so jo spremljali takrat najbolj popularni etiopski orkestri in ansambli, kot so bili: Continental Band, Hotel d'Afrique Band, Shebele Band in Ibex Band, ki je pozneje postal tudi mednarodno poznan kot Roha Band. Njen prepoznaven pevski slog, zaradi katerega so jo tako hitro začeli ceniti, se je oblikoval ob poslušanju nekaterih znanih etiopskih pevk, najbolj pa je nanjo vplivala Bizunesh Bekele. Hkrati pa je z veseljem poslušala ameriške in zahodno evropske pevke, katerih vpliv na njeno petje se je hitro prepoznal, zato so jo takrat doma primerjali z Aretho Franklin. V tem obdobju poznih 70. let prejšnjega stoletja je izdala dva odmevna singla in pa kar pet albumov na kasetah, ter se hitro vzpenjala na sam vrh popularnosti. A po smrti cesarja Haileja Selassieja so se razmere v Etiopiji drastično spremenile, še posebej pa je bila na novo zamejena glasbena in ostala ustvarjalnost. Tako kot mnogi drugi etiopski ustvarjalci tudi Aster Aweke v takšnih razmerah ni videla ustvarjalne prihodnosti v domačem okolju, zato se je odločila, da se bo izselila v ZDA.

Leta 1981 se je Aster Aweke izselila v ZDA. Najprej celo ni nameravala nadaljevati glasbene kariere, saj za njo v novem okolju ni prepoznala nekega realnega potenciala. Zato se je odločila, da si bo pridobila čim boljšo izobrazbo ter da bo nadaljevala svojo življenjsko pot na drugih področjih in se je naselila v Kaliforniji. A kmalu so jo prijatelji, ki jih je spoznala v močni amharski skupnosti, ki živi v ZDA, prepričali, da mora nadaljevati s petjem. Po dveh letih so jo prepričali, da se je preselila na drugi obalo Severne Amerike, v Washington D. C., kjer je naseljen najbolj številčen in najbolje organiziran del amharske skupnosti v ZDA, s tem pa je povezana tudi obilna mreža amharskih restavracij in podobne infrastrukture, kjer se redno dogajajo tudi glasbeni nastopi. To je bilo okolje, v katerem je začela drugo obdobje v svoji glasbeni karieri. Leta 1985 jo tako že najdemo na čez ameriški koncertni turneji, na kateri je nastopila pred številnim navdušenim občinstvom, vendar še vedno nekako zamejenim pretežno na svoje sonarodnjake in na prostore, s katerimi so razpolagali le-ti. Katji v dveh letih je postala najpopularnejša pevka amharske skupnosti v ZDA. To pa seveda ni moglo ostati neopaženo tudi v širšem okolju in sledilo je povabilo, da izda svoj album pri Triple Earth v Londonu.

Leta 1989 je Aster Aweke stopila na mednarodno prizorišče z albumom »Aster« in se nato na njem dokončno uveljavila z dve leti pozneje izdanim albumom »Kabu«. Oba smo ob njunem času predstavili tudi na teh radijskih valovih. Z njima se je začelo tretje obdobje njene glasbene kariere, ki se je po začetnem silovitem vzponu njene popularnosti na mednarodnem prizorišču nato na prelomu tisočletja spustilo v ponovno precej neopazno prisotnost na ameriškem prizorišču - kar je zanimivo glede na to, da se je zanimanje za etiopsko popularno godbo in poznavanje njenih ključnih protagonistov prav v tem obdobju samo še krepilo. Potem pa se je v tem tisočletju pretočilo v zmagovalni povratek na domače prizorišče, od koder tudi prihajajo zadnji podatki o njenih uspehih. Ta uspešna vrnitev na domače prizorišče se je pravzaprav zgodil že leta 1997, ko je na svojem prvem koncertu v domovini po letu 1981 zbrala 50.000 ljudi. Zadnji odmeven nastop v Addis Ababi pa je imela letos maja, ko je na prireditvi »Peace Through Unity, Unity Through Music« pela pred 10.000 navdušenih ljubiteljev njene glasbe.

Da je po odmevnih uspehih konec 90. let skoraj izginila iz našega glasbenega spomina, gre verjetno pripisati dokaj nesrečnim diskografskim okoliščinam. Kot kaže njena diskografija, je plošče izdajala dokaj redno, vendar po prekinjenem sodelovanju s Triple Earth pri precej obskurnih ameriških založbah, po razočaranju z njihovim neuspehom pa zadnje štiri celo pri nekakšni samozaložbi Kabu Records. S to etiketo je do zdaj izdala štiri, zadnjo »Fikir« leta 2006, pred njo pa leta 2004 tole, ki jo predstavljamo in predvsem poslušamo tokrat.

»Asters Ballads« je za nas, ki smo nekako izgubili neposreden stik z njenim glasbenim ustvarjanjem v zadnjih desetih letih, dragocen dokument, saj je zanj sama izbrala - kot pravi v spremnem besedilu k temu albumu - brezčasne pesmi, ki jih je posnela med svojo do takrat 25 let trajajočo glasbeno kariero. Ob pomoči Abegasuja Kibreworka Shiota jih je sama tudi na novo produkcijsko obdelala; to pa so tudi vsi podatki, ki jih je mogoče razbrati z ovitka tega albuma, čeprav je na njem odtisnjena simpatična spremna beseda, domnevno izpod njene roke, ki pa zgolj povzema njeno dosedanjo glasbeno pot.

pripravil Zoran Pistotnik

 



Komentarji
komentiraj >>