V spomin Niki in Alexisu

Tragična novica o izgubi Nike Bohinc in Alexisa Tioseca je prispela včeraj zvečer; dan kasneje se le stežka sprijaznimo z resničnostjo nedoumljivega in nesmiselnega dogodka, ki je zahteval dve dragoceni, premladi življenji.

Niko smo spoznali kot filmu predano študentko novinarstva in sociologije kulture, ki je v Ljubljano prišla opremljena s pregovorno blejsko trmo in odločnostjo.

O slovenskem in svetovnem filmu je sprva pisala na kulturnih straneh Dnevnika; pogosto neizprosno, vselej pa tudi s prepričanjem, da si zaslužimo in zmoremo dobro kinematografijo; z zaupanjem — pogosto navidez naivnim in neupravičenim — tako v bralca, kot tudi v slovensko filmsko skupnost.

Kasneje, kot urednica Ekrana, je Nika reviji s polstoletno tradicijo vdahnila svežino in vitalnost, obenem pa — tudi kot slovenska predsednica mednarodnega združenja filmskih kritikov Fipresci — odločno širila njena mednarodna obzorja. In prav s to željo in vizijo — pisati, urejati revijo, ki bo kritično sledila filmskim dogajanjem doma in obenem v svetu — je neutrudno iskala sogovornike, ki bi bogatili našo skupno ljubezen do filma. Na enem takšnih potovanj, na festivalu v Rotterdamu, je Nika pred dvemi leti spoznala Alexisa, ki je prispel v odpravi mladih filipinskih avtorjev. Že kmalu, tistega poletja, sta Nika in Alexis delala načrte za skupno življenje v njegovem domu v Quezon Cityju.

V teh dveh letih sta se Nika in Alexis srečevala na festivalih v Evropi in doma, sodelovala sta, skupaj in posamično, pri festivalu Kino Otok, ljubljanskem LIFFe, lizbonskem IndieLisboa, manilskem .MOV, Nika tudi v komisiji za avdiovizualne medije pri ministrstvu in še drugje — predvsem pa, kot smo kmalu opazili — preživela neskončne ure v pogovorih na internetu. Ko se je Niki ponudila priložnost, da se zaposli pri skladu SEA Images, kjer je skrbela za filmsko izmenjavo med Azijo in Evropo, se je februarja letos s polnim kovčkom DVD-jev slovenskih filmov odpravila novemu izzivu naproti. Življenje v Manili, kot ga je opisovala, je bilo daleč od idealnega, a hkrati polno priložnosti in spoznanj, vznemirljivih dogajanj in občutkov, da lahko v majhnem, a živahnem filmskem okolju Manile najde dejavno vlogo. Pred kratkim je ponovno pričela pisati tudi svoj scenarij za film, ki ga je navdahnil Truffautov Jules in Jim, eden njenih najljubših filmov.

Alexisa smo spoznali kot izjemno dejavnega ljubitelja filma, ki je kot kritik, kustos, učitelj in urednik spletne publikacije criticine.com takorekoč lastnoročno skrbel, da sodobne kinematografije JV Azije ne bi ostale prezrte. Le kako bi lahko pozabili njegovo pripovedovanje o tem, kako je izmaknil edino filmsko kopijo Diazovega Batang West Side — ki je producent ni želel dati iz rok — in jo skril v svojem stanovanju, da bi film nekoč lahko ponovno pokazal svetu? Preko njegove nesebične pomoči, nalezljivega entuziazma in lucidnih razmišljanj smo iz prve roke spoznavali tako sodobna azijska filmska vrenja, kot tudi neprecenljivo preteklost filipinskega filma.

Ljubezen Nike in Alexisa se je lahko merila zgolj z njuno skupno ljubeznijo do filma.

Nika je bila na poti domov, na poti k svojcem in prijateljem. Kljub temu, da se je njuno potovanje zaustavilo daleč stran, bosta v Izoli z nami.

Festival Kino Otok in Kinodvor izrekata globoko sožalje svojcem in vsem bližnjim, njunim prijateljem, sodelavcem in sopotnikom.

Ekipi Kino Otoka in Kinodvora

2. septembra 2009