Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
TUDI V NATU MORAJO VENDAR OBSTAJATI NEKA PRAVILA (3106 bralcev)
Torek, 8. 9. 2009
Boris V.



Če bi bil petkov letalski in morilski napad zveze NATO na dve cisterni goriva v afganistanski pokrajini Kunduz, ki so ga izvedla ameriška letala na prošnjo nemškega poveljnika, filmski prizor, bi filmski kritiki porekli: »Videno, pozabljeno.« Tovrstni masovni masakri terjajo kri in življenja, povzročajo smrt, uničenje, obup, sovraštvo in prezir. To zadnje je sicer dobrodošlo, ker omogoča videnje zahodne politike skozi pravo prizmo.

Če bi bil petkov letalski in morilski napad zveze NATO na dve cisterni goriva v afganistanski pokrajini Kunduz, ki so ga izvedla ameriška letala na prošnjo nemškega poveljnika, filmski prizor, bi filmski kritiki porekli: »Videno, pozabljeno.« Res je, da je tokratni napad terjal okoli 125 žrtev, med njimi ogromno civilistov, vendar so tovrstna bombardiranja z naše strani že stokrat videna, s strani lokalnega prebivalstva pa tudi doživeta. Zgodba je identična vsem zgodbam o tako imenovanih spodrsljajih NATA, najsi bo v Afganistanu ali Zvezni republiki Jugoslaviji leta 1999. Identična je tako v izvedbi kot v odzivih zahodne politične elite in nenazadnje tudi v odzivu državljanov držav NATA.

Tovrstni masovni masakri terjajo kri in življenja, povzročajo smrt, uničenje, obup, sovraštvo in prezir. To zadnje je sicer dobrodošlo, ker omogoča videnje zahodne politike skozi pravo prizmo. In to videnje mora imeti en ključen rezultat: zahtevo po izstopu iz zveze NATO, ki v posmeh razumu in njenim tisočim žrtvam še vedno nosi pridevnik obrambna. Scenarij tovrstnih dogodkov, zahodni politiki bi jim pokroviteljsko rekli tragedija ali napaka, je enostaven in nenazadnje delujoč. Bombe padejo, ljudje umrejo, NATO zanika, politiki mu krijejo hrbet, vse dokler se nekako ne izve, kaj se je res zgodilo. In nato: »Oh, kako grozno, tragedija, res velika napaka, to se ne sme ponavljati ...« in tako v nedogled.

Odzivi Zahoda so patetični in zgovorni. Angela Merkel, kanclerka države, katere vojska je odgovorna za zadnji pokol, glasno zahteva podrobno preiskavo incidenta, čeprav je njen obrambni minister Franz Josef Jung še čez vikend zagovarjal napad kot utemeljen. In ostal na položaju, seveda. Za francoskega zunanjega ministra Bernarda Kouchnerja je bila to velika napaka, za evropsko komisarko za zunanje odnose Benito Ferrero-Waldner pa je tragedija.

Podobne reakcije je bilo slišati z vseh strani na neformalnem vikend zasedanju zunanjih ministrov Evropske unije v Stockholmu, nihče pa si ni drznil izgovoriti besede vojni zločin, zrel za kakšen Haag. Najbolje se je izrazil luksemburški zunanji minister Jean Asselborn, ko je dejal, citiramo: »Tudi v NATU morajo vendar obstajati neka pravila.« Poudarek je na besedah »tudi« in »vendar«. Kaj natančno je s tem mislil Asselborn, ni znano. Je bil ciničen ali podoben svojim kolegom v razmišljanju, da je NATO sicer res nad vsemi zakoni, a da je treba biti vsaj navidez demokratičen?

Zgovorno je, da je do napada prišlo kmalu po objavi nove strategije boja zahodnih sil v Afganistanu, ki jo je napovedal ameriški poveljnik Stanley McCrystal, in sicer, da morajo Afganistance braniti, ne pa jih pobijati. Kar je v bistvu le pragmatičen način pridobivanja zaveznikov, ne pa pravilno razumevanje vloge vojske na terenu, da se razumemo. Talibani so kljub stotisočglavi armadi Zahoda močnejši kot kdaj koli prej, kar priznavajo sami poveljniki okupacijskih sil. Situacija je tako zajebana, da hočejo evropske države počasi in potiho oditi iz Afganistana, vendar kako potem njihovo skoraj desetletno vojaško prisotnost ter z njo povezane žrtve in stroške upravičiti pred domačimi volivci?

Zanimivo bi bilo volivcem povedati, koliko civilistov je umrlo v boju proti talibanom in za koliko mrtvih so odgovorni oni. Kaj je NATO, je jasno že vsaj deset let. Vojaška zveza, ki služi interesom držav članic, primarno ene, največje, in okupira ali napade katero koli državo, za katero se smatra, da je obvladljiva in koristna, hkrati pa zrela za vnaprejšnji medijski linč. Ob tem spreminja meje, zagotavlja varnost marionetnim vladam, odkrito posega v politične procese, kot je bilo to v primeru afganistanskih predsedniških volitev. Tudi Slovenija je del te zveze in nosi del odgovornosti za sranje, ki ga ta povzroča po svetu. Z njo pa v majhni meri tudi vsi državljani, ki odkrito in javno ne zahtevajo obsodbe NATO-vih zločinov in jebenega izstopa Slovenije iz te organizacije.

To je seveda iluzorno pričakovati, če pogledaš, od koga naj bi dočakali takšen odziv. Ga je sposoben Jožef Jerovšek, predsednik parlamentarnega odbora za obrambo, o katerem je brezveze izgubljati besede, ali obrambna ministrica Ljubica Jelušič, ki je rekla, da moramo pred obsodbo izraelskih zločinov v Gazi pomisliti na njegovo pomoč pri osamosvajanju Slovenije? Je tega sposoben Borut Pahor, tako imenovani levičarski predsednik, ki je v pogovoru z ekipo Radia Študent dejal, da moramo razumeti strah Izraelcev in v ta kontekst postaviti njihove vojaške akcije? Od takšnih vodij lahko v najboljšem primeru pričakujemo le, da bodo tiho in nas ne bodo dodatno sramotili s svojim smešnim razumevanjem geopolitike, če že ne znajo nasprotovati in prevzeti nase bremena pravilnih odločitev.

Afganistan res postaja pokopališče vseh možnih zavojevalcev, okupatorjev in parazitov, na tem pokopališču pa mora vedno več prostora odmerjati tudi lastnim prebivalcem. V maniri obsodbe domačih povojnih pobojev lahko rečemo le: »Žrtvam je vseeno, kdo jih je ubil; talibani ali NATO.«

Komentar je spisal Boris.



Komentarji
komentiraj >>