Gunzigovi »bedniki« so ujeti v belgijsko klimo nenehnega dežja in depresivne sivine, poleg tega pa še v krizo identitete poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih let. Razkol med tem, kakšno bi njihovo življenje moralo biti in tem, kakšno v svoji patetični realnosti dejansko je, je tako gromozanski, da glavnim junakom pravzaprav ne ostane drugega, kot da z nenavadnimi bitji iz živalskega sveta začnejo deliti svojo intimo.
Delo Thomasa Gunziga smo na Radiu Študent predstavljali že konec leta 2006, ko smo v oddaji »Tu pa tam«, v okviru sodobne frankofone belgijske proze, predstavili Gunzigovo kratko zgodbo »Mala prvakinja«. Tokrat se v razkrivanje pisateljevega opusa vračamo z zbirko kratkih zgodb »Najmanjši živalski vrt na svetu«, ki je v lanskem letu izšla pri novomeški založbi Goga.
Leta 1970 v bruseljskem predmestju rojenemu in večkrat nagrajenemu belgijskemu frankofonemu, ustvarjalcu Thomasu Gunzigu, je preboj med »velike« uspel že z zbirko kratkih zgodb iz leta 1993 z naslovom »Nestabilne situacije, ki se nagibajo v mesec avgust«. Gunzigov opus sestavljajo predvsem s črnim humorjem in krutim realizmom obarvani romani in zbirke kratkih zgodb. V petnajstih letih svojega ustvarjanja pa se je avtor preizkušal tudi kot dramatik in pisec za najmlajše.
Guzigova značilna poetika komične morbidnosti, grotesknega pesimizma in krutega realizma je nedvomno zaznamovala tudi »Najmanjši živalski vrt na svetu«, ki je bil leta 2003 ovenčan z nagrado založnikov.
»Najmanjši živalski vrt na svetu« se začne z vpeljavo poginule in smrdeče žirafe, ki se na ličnem vrtičku bruseljskega domovanja suvereno vmeša v že tako razpadajoče življenje junaka Franka. Pravzaprav Gunzigovi junaki s svojimi zavoženimi življenji, pasivnostjo ali neuspelimi podvigi bolj kot na junake spominjajo na antijunake, ki so se po nekakšnem bizarnem naključju zapletli z bolj ali manj eksotičnimi zoološkimi vrstami.
Že v uvodu nas pričaka Darwinov citat iz »Izvora vrst«, v katerem slavni oče naravne selekcije zapiše: »Kadar se neka vrsta zaradi ugodnih okoliščin prekomerno razmnožuje na majhnem območju, se pri njej pogosto pojavijo epidemije«. Tako Bruselj s svojimi predmestji postane tisto majceno območje, v katerem se mentalna degeneracija dogaja zaradi očitne prenaseljenosti, pri čemer pa okoliščine za prekomerno razmnoževanje še zdaleč niso ugodne.
Gunzigovi »bedniki« so namreč ujeti v belgijsko klimo nenehnega dežja in depresivne sivine, poleg tega pa še v krizo identitete poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih let. Razkol med tem, kakšno bi njihovo življenje moralo biti in tem, kakšno v svoji patetični realnosti dejansko je, je tako gromozanski, da glavnim junakom pravzaprav ne ostane drugega, kot da deliti svojo intimo z nenavadnimi bitji iz živalskega sveta.
V intimnem prostoru dolgočasnih, tragikomičnih in pogosto že kar srhljivo banalnih življenjskih zgodb se zgodi nerazložljiva invazija živalskih bitij. Te po Bruslju in njegovi bližnji okolici zapletajo življenja Gunzigovim antijunakom, katerih življenje je že tako ali tako degradirano do svojih skrajnosti: odhod dolgoletnega dekleta, iskanje avtomobila, ki ga je ukradel serijski posiljevalec, trimesečna preizkušnja dekleta iz kravjih kromosomov, hotelska soba, iz katere se nočeta izseliti koala in ščurek, pa še in še …
Vse to se seveda dogaja v kontekstu življenja drugih bruseljskih prebivalcev, ki bivanjske bede Gunzigovih literarnih antijunakov pravzaprav niti ne opazijo. Tako živali postanejo nekakšne tihe opazovalke in neme priče človeške urbane degeneracije.
Medtem ko se življenje velemesta odvija z vso naglico, Gunzigovi antijunaki životarijo in lahko občutek »živosti« dobijo prav s stikom z živaljo, s katero navadno kruto obračunajo. Sadistični vzgibi, ki skrbno potlačeni čakajo na ustrezno žrtev, se lahko pri literarnih antijunakih sprostijo prav v stiku z živalskim.
In tako Bruselj z zblaznelimi grotesknimi antijunaki, ki v svojih stanovanjih in hotelskih sobah obračunavajo z drugimi živalskimi vrstami, postane »najmanjši živalski vrt na svetu«.
V Gunzigovo naravno selekcijo se je - požirajoč strani - podala Tisa V.
Komentarji
komentiraj >>