* Nobenega dvoma ni: Gangbe Brass Band, ustanovljen leta 1994, ostajajo tudi po 15 letih javnega delovanja s svojim tretjim mednarodni glasbeni javnosti dostopnim albumom ena najboljših nam poznanih pihalnih godb oziroma tovrstnih ansamblov nasploh; in to ne zgolj afriških. Ta mali beninski pihalni orkester - osem jih je v njem - se je pravzaprav na tem albumu predstavil v še prepričljivejši podobi, kot smo ga poznali z njegovih dveh do zdaj uradnih albumov.

Spomnimo: »Togbe« je izšel leta 2001, »Whendo/Roots Racines« pa je iz leta 2004. Vsi trije, torej tudi današnji »Assiko«, so izšli pri butični belgijski založbi Contre-jour. Izšli so potem, ko so jih leta 1998 na festivalu v Bamaku srečali člani nam dobro poznane, v Ljubljani na Drugi godbi že koncertirajoče francoske skupine Lo'Jo Triban. Ve se, da je ta skupina »sokriva« za celo vrsto podobnih »odkritij« ter za pomoč pri poznejši mednarodni uveljavitvi precejšnjega števila predvsem zahodno afriških glasbenikov oziroma skupin. Ne nazadnje so odgovorni, na primer, za precejšen del »tuareškega vala«, ki je pred nekaj leti »obplusknil« evropska in ameriška glasbena prizorišča. A prav Gangbe Brass Band so bili med njihovimi zgodnjimi tovrstnimi uspehi. Na prizorišče so jim pomagali omenjenega leta tako, da so jim omogočili prvo snemanje, katerega rezultat je bil promocijski album z naslovom »Gangbe«. Ta je v resnici povzročil turnejo, ki so jo imeli že naslednje leto s 35 koncerti po Evropi in Kanadi, ter nato še eno po zahodno afriških deželah, kjer so v Nigeriji naleteli na evforičen sprejem in praktično posvojitev. No, potem so leta 2002, kmalu po izidu svojega prvega mednarodnega albuma, nastopili tudi v Ljubljani, na Drugi godbi. Od takrat nas vedno znova spomnijo nase ravno, ko jih že malo pozabimo. In tako je tudi tokrat, z zanje in za njihov glasbeni predalček prav odličnim albumom »Assiko«.

»Assiko« je uradno izšel dobro leto tega, natančneje 3. oktobra lani. A širša glasbena javnost je postala nanj pozorno potem, ko je sredi letošnjega februarja izšel še za Anglijo in ostalo mednarodno tržišče. Takrat se je začel pojavljati tudi na referenčnih glasbenih lestvicah, in je bil npr. tako v letošnjem marcu tudi šestnajsti najbolj prodajani album tovrstnih godb na angleškem tržišču.

Ob njegovem poslušanju prevlada vtis, da so Gangbe Brass Band zanj še bolj izčistili svoj prepoznavni glasbeni slog. Ta seveda temelji na spretni spregi tradicionalnega in sodobnega, kar pomeni, da domiselno mešajo in stresajo v eni buči izvorne beninske glasbene idiome - še posebej ritme in način petja - z zelo sodobnimi jazzovskimi obrazci. Pri tem pa le od daleč in na povsem svojski način koketirajo z afrobeatom. Res je, da je morda tokrat njihova igra vsaj v instrumentalnih skladbah, ki na albumu prevladujejo, bolj univerzalno jazzovska, kot je bila v preteklosti. Toda v skladu s svojim konceptom se v ključnih trenutkih spet lagodno sesedejo v glasbeno originalnost, ki še vedno prepoznavno korenini v domačem zvočne humusu. Njihova glasba je spevna, udarna, plesna in iskrivo zabavna. Aranžmaji skladb in njihova izvedba so najmanj izborno privlačna. Celota nas prepriča, pritegne in sili k ponovnim poslušanjem. Spet imamo opraviti s še enim albumom iz aktualne ponudbe afriške glasbene tvornosti, ki ga lahko poslušam od začetka do konca brez slabih občutkov oziroma motečih predelov - npr. vsiljenega spogledovanja z zahodnjaško pop kulturo. Skratka, to je album, ki nudi obilo glasbenih užitkov.

No, kljub temu ga seveda ne bomo zmogli slišati »od začetka do konca«, saj za to ne bo časa. Po uvodni »Nikki« bomo izmed 12 na album uvrščenih skladb slišali preostalih 9. Med njimi morda velja opozoriti na izstopajoče. Druga v nadaljevanju bo »Salam alekoum«, četrta pa poskočno posebna »Un ete a vodelee«. Sledila ji bo ena ključnih za ta album z zgovornim naslovom »Beautiful Africa«, naslednja pa bo spet zgovorna »Sida«. V nadaljevanju boste slišali tudi še njihov mali hit s tega albuma »Sofada«, za katerega obstaja celo video spot, ki si ga je mogoče ogledati na pristojnih spletnih naslovih.

pripravil Zoran Pistotnik