Odžagane glave, posilstvo, incest, očetomor. Kri, v glavnem. Začetka nove sezone si v Mestnem gledališču ljubljanskem ne bi mogli zastaviti bolj udarno. Tragedija Cenci romantičnega pesnika in dramatika Percyja Byssha Shellyja je namreč v režiji Diega de Bree in prevodu Srečka Fišerja na Velikem odru doživela svojo prvo slovensko uprizoritev.
Odžagane glave, posilstvo, incest, očetomor. Kri, v glavnem. Začetka nove sezone si v Mestnem gledališču ljubljanskem ne bi mogli zastaviti bolj udarno. Tragedija Cenci romantičnega pesnika in dramatika Percyja Byssha Shellyja je namreč v režiji Diega de Bree in v prevodu Srečka Fišerja na Velikem odru doživela svojo prvo slovensko uprizoritev.
Shellyjeva tragedija v petih dejanjih je resnična zgodba o tragični usodi renesančne družine Cencijevih, predvsem brhke hčere Beatrice, ki je tudi naša tragična junakinja. Ta z vso svojo lepoto v pravi romantični maniri zastopa pozitivni pol človeštva, nad katerega se je zgrnilo zlo in uničujoča moč negativnega pola, ki je v tej zgodbi Beatricin oče, grof Cenci. Tako je Beatrice vse življenje žrtev očetovega nasilja in sprevrženosti, ki doseže svoj vrhunec s posilstvom nje same.
V središču te krvave in mračne tragedije so predvsem principi, ki oblikujejo dualistični svet dobrega in zla. Dejstva, da je Shelley upodobil zlo v sivolasem izprijencu, in dobro v nedolžni in prelestni blondinki, ne gre postavljati na stranski tir. Zlo je tako prikazano kot nekaj, česar čas ne more premagati, dobro pa oveni tako hitro kot cvet mladosti. Vse skupaj je avtor začinil še s kritiko dvoličnosti in nepravičnosti cerkvene oblasti, ki zavoljo pohlepa obrne hrbet usmiljenja in pomoči potrebni Beatrice.
A preidimo k bistvu: k sami izvedbi predstave. Minimalistično odrsko postavitev in praznino zapolni suverena igra Uroša Smoleja, ki upodablja grofa Cencija. Ta očitno prevladuje nad soigralci, ki pa se skupaj povežejo v močan umetniški izraz. A kljub prepričljivi igri celotna odrska uprizoritev ne izkoristi vsega potenciala tega dela, ki je zaradi spornih vsebin ter močnih lirskih in epskih prvin, ki mejijo na neuprizorljivost, čakalo na svojo prvo javno gledališko izvedbo skoraj sto let.
Dialogi De Breove uprizoritve so močno okleščeni in bi gledalcu lahko dopustili več svobode pri doživljanju tragične usode dramskih likov. Namesto subtilnejših namigovanj namreč tragedija s svojimi direktnimi in nazorno prikazanimi brutalnostmi gledalca potisne v srž dogajanja in mu zveže roke.
Pomemben element pri tokratni uprizoritvi tragedije Cenci je tudi glasba, za katero je, skupaj z minimalistično scenografijo, prav tako poskrbel režiser. Ta ravno na vrhuncu napetosti ogluši ušesa in traja vse dokler občinstvo složno poskakuje na svojih sedežih. Občutki so podobni kot pri ogledu kakega krvavega trilerja na velikem platnu: neposredno prikazano nasilje resda poveča srčni utrip, a v gledalcu vseeno pusti kanček praznine in nezadoščenosti.
Očitno, da Diego de Brea ne more mimo podobnega scenografskega in glasbenega pristopa. Tokratni uprizoritvi, kot tudi nekaterim prejšnjim, lahko spet očitamo nekoliko podcenjujoč pristop, ki gledalcu ne zagotovi zadostnega manevrskega prostora pri interpretaciji in ga zato tudi ne pusti povsem potešenega. Vsaj tistega, ki ne mara vsega prinešenega na pladnju in dorečenega. A verjetno se je ravno zaradi tega po premieri tako zelo prilegel kozarec rujnega.
Katarzo je fejkala Jelena M.
Komentarji
komentiraj >>