V tem tednu smo bili priča, vsaj v slovenskem prostoru, zelo redkemu primeru spontanega upora delavcev. Stiska zaposlenih v podjetju Gorenje se tokrat ni izrazila skozi ustaljeno in tudi z zakonodajo predvideno vlogo reprezentativnega sindikata. Tokrat so delavci, nezadovoljni s pasivnostjo tovarniškega sindikata, prevzeli pobudo v lastne roke in neposredno izrazili svoje nestrinjanje z odnosom vodstva podjetja do zaposlenih. Sodu so izbile dno nepravilno obračunane plače za mesec avgust. Čeprav je podjetje že prešlo na šestintrideseturni delovnik, pa so delavci prejeli plače za dvaintrideseturni delovni teden. Dodatno jih je razjezilo opravljanje neplačanih nadur in neizplačane subvencije za tiste na čakanju. Poleg tega so nekateri delavci, čeprav so bili uradno na čakanju, vseeno opravljali svoje delo, saj se je število naročil povečalo.

Stavka je bila, gledano po črki zakona, nezakonita, saj ni bila vodena s strani sindikata niti ni bila napovedana. Kljub temu pa ji ne bi mogli očitati pomanjkanja legitimnosti, saj so se delavci šikaniranju uprave ob očitni nemoči sindikata lahko uprli samo z množično in samoparticitativno akcijo. Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Dušan Semolič je bil tudi prisoten na licu mesta, vendar naj bi delavcem zgolj izrazil podporo in se kasneje nahajal v prostorih uprave. Vprašali smo ga, kakšno je njegovo mnenje o tej nezakoniti stavki:



Isto smo vprašali tudi sekretarja regijske organizacije Sindikata kovinske in elektroindustrije Velenje, Branka Amona, ki je povedal tole:



Amon priznava legitimnost protesta, vendar opozarja na nepredvidljivost položaja. Omenja Pariz in Atene:



Gorenje se je rado predstavljalo kot eno najbolj uspešnih in renomiranih podjetij. Gre namreč za slovenskega gospodarskega paradnega konja, zato nas je protest toliko bolj presenetil. Ali je presenetil Semoliča?



Ena od pomembnih dosežkov delavcev v tem protestu je bila samoorganizacija, torej mimo sindikata. Najprej poslušajmo Borisa, delavca iz Gorenja. Torej, kako je prišlo do samoorganizacije?



Kako Semolič gleda na razpustitev sindikata, kot so o temu poročali mediji?



Semolič pa dodaja še tole:



Branko Amon iz velenjskega sindikata SKEI je takole pokomentiral samoorganizacijo delavcev:



Boris iz Gorenja je takole formuliral zahteve delavcev:



Med zahteve dodaja Boris še to:



Zanimivost protesta je tudi ta, da so delavci zahtevali enake pravice zase in za vse na čakanju ter v hčerinskih družbah. Kako vidi to Andrej Kurnik iz Socialnega centra Rog, ki je bil prisoten med delavci v času protesta:



Na televizijskih posnetkih je bilo videti, da so sindikati prevzeli vlogo miritve delavcev, ne pa ravno obratno. Kako na to gleda Semolič?



Razlog za nezadovoljstvo so seveda mizerne plače, pa tudi razhajanja med plačami delavcev in tistimi od vodstva. Amona smo vprašali, ali si je uprava Gorenja res povišala plače:



Obstaja zmeda glede dejanskih zahtev delavcev. Amona smo vprašali, ali so delavci zahtevali ureditev razmerja med najmanjšo in največjo plačo ter delitev dobička, ki je lani znašal sicer okoli deset milijonov evrov:



Amona smo vprašali kako so delavci Gorenja vpleteni v upravljanje:



Zakaj delavci ne zahtevajo večjega sodelovanja pri upravljanju? Dušan Semolič:



Kurnika smo vprašali, ali bi morali delavci drugače zastaviti zahteve:



Kurnik je takole odgovoril na vprašanje, ali je možno, da se bodo delavci pomirili, sedaj, ko jim je bil draginjski dodatek že izplačan:



Kultivator sta pripravila Tadej in Boris.