FV MUSIC FESTIVAL 2009, 19. 9. '09; Kino Šiška, Ljubljana

* Odprtje dolgo pričakovanega Kina Šiška, tako imenovanega urbanega centra, je sovpadalo z jubilejnim, desetim FV festivalom, ki že leta skrbi za širjenje rock kulture na slovenskih tleh. Odprtje šišenske dvorane je botrovalo preselitvi rokovskega festivala iz Metelkove Menze v sodoben center, ki svoja vrata nesebično odpira raznorodnim glasbenim žanrom. Če primerjam jubilejni FV festival z lanskoletnim, lahko ugotovim boljšo obiskanost letošnjega. Morda je temu pripomoglo ime Jon Spencer, a se nekako ne morem upreti občutku, da je marsikaterega obiskovalca privabil tudi novi koncertni prostor. Kar lahko razumemo kot prednost, saj se s tem širi populacija obiskovalcev koncertnih dogodkov ter privablja tiste, ki se morda kakega koncertnega dogodka ne bi udeležili v - pogojno rečeno - bolj alternativnem klubu.

Nosilci letošnjega FV festivala so bili Heavy Trash z Jon Spencerjem na čelu. Do njihovega nastopa smo se sprehodili skozi raznorodno rokersko zapuščino, križano z trash psycho billy ter surfersko estetiko. Festival sta začela dvojec Incurabili, ki ga sestavljata Bruno Subiotto ter Niko Novak. Oba sta znanca slovenske publike, znana predvsem kot člana zasedb Hic Et Nunc ter Dicky B. Hardy - superskupina v malem, bi lahko pripomnil. Dandanes so sila moderne razne duo zasedbe, ki se podajajo v korenine rokovske estetike ter iščejo njeno bit skozi hreščeč zvok bazičnih inštrumentov. Incurabili pri tem ne zaostaja in se zgolj z električno kitaro, orglicami, pločevinasto čutaro za pasom ter z basovskim bobnom postavi na gromozanski oder Kina Šiške. No, malo za pogum in tudi za iskanje navdiha uporabita tudi steklenico Jack Danielsa. Njuna glasba se spogleduje s časom ameriškega juga, ko je bilo življenje težko, polno nesrečnih zgodb, kjer je le glasba ponujala beg od težke usode. To je bilo življenje polno znoja, malo manj znoja pa sta nastopajoča ponudila na odru. Njun nastop je namreč izpadel zelo sproščeno. To bi bilo v redu, če bi se prepustila občutku igranja, a je izpadlo, kot da sta vse skupaj vzela z levo roko. Njun nastop kljub bazičnim inštrumentom ponuja dovolj dinamike, a kaj, ko vso pitje na odru ponuja kanček preveč teatralnosti. Čeprav padec Bruna po tleh med igranjem na orglice in s tem sesutje mize ter steklenice whiskeya ponuja tudi dobro mero pristnosti. Za piko na i je potem še pospravljal mizo in vso kramo na njej, ob tem pa nenehno igral na orglice.

Medtem ko sta se Incurabili skobacala iz odra, so prostor na njem zasedli naslednji nastopajoči, Nero Burns. Trio angleško-slovenske naveze ponuja zmes rocka, križanega z psycho billy izrazjem, na trenutke pa jih zanese tudi surferski val. Njihov nastop je ponujal hitrejšo glasbeno podlago, kar je bil dober kontrast od prej nastopajočih. A vendar je hitrost ter rokenrol estetika ostala v svojih mejah, brez prepotrebne nadgradnje ter križanja z ostalimi glasbenimi zvrstmi. Njihovi občasni surferski odvodi so ponujali dobrodošlo spremembo ter navdušenje med publiko, kljub vsemu pa je igranje ostajalo nekje na površju. Vseskozi je igranje Nero Burns ponujalo nek linearen potek, brez globine igranja, zaradi česar lahko nastop hitro pade v enoličnost ter monotonost. Vseeno so si s hitrejšimi ritmi ter tudi dobro povezanim nastopom priigrali kratek bis.

Z zaključkom Nero Burns se je sobotni festival prevesil v drugo polovico in na oder so prišli Bambi Molesters. Skupina ponuja odličen izbor surferske glasbe in je dobro poznana slovenskemu občinstvu. Od njihove zadnje plošče je minilo že vrsto let in to jesen lahko pričakujemo njihovo naslednjo studijsko izdajo. Zaradi krajše pavze jih je sobotna publika toliko bolj pričakovala. Bambi Molesters ob močni ritem sekciji ponujajo nežne kitarske tone. Ta dva pola hitre robustnosti na eni strani ter plavajoče krhkosti na drugi krasijo njihovo glasbeno izrazje. Ob tem se kitari Daliborja Pavičića in Dinka Tomljanovića odlično dopolnjujeta ter ustvarjata dialog preigravanja. Tako smo deležni konstantne ritmike, hkrati pa nas čutne kitarske solaže in iskanje hrupnih izbruhov povzdigujejo in spuščajo skozi glasbeno podobo Bambi Molesters. V eno uro dolgem nastopu je skupina svoj zvok stopnjevala pred navdušeno publiko, ki je med njihovim nastopom že bolje napolnila dvorano šišenskega kluba. Res je, da so bile med njihovim nastopom manjše tehnične težave, a niso bistveno vplivale na potek njihovega nastopa.

Kot zadnji so na oder prišli Heavy Trash. To je aktualna zasedba glasbenika Jona Spencerja, ki je svoj pečat pustil v zasedbi Blues Explosion in pred tem v Pussy Galore. Če je Blues Explosion gnetel razne glasbene žanre ter jih nato izbruhnil skozi rokerski zanos, se Heavy Trash bistveno bolj naslanjajo na rokersko estetiko petdesetih let. Spencerju se na odru pridruži še razigrani kitarist Matt Verta-Ray. Polnejši zvok skupini ponudita še bobnar ter kontrabasist. Kot prvo presenečenje je bilo dejstvo, da je imel Jon Spencer akustično kitaro in je svoje brezkompromisno igranje zamenjal z ritem kitaro. V skupini se je predstavil kot vokalist, ki pa svojo vlogo oddela sila prepričljivo - v nastopu, polnem znoja. Treba je pripomniti, da je resnično škoda za tehnične težave njegovega mikrofona. Poleg Jona Spencerja, ki je vodil celotno skupino, so ostali člani enakovredno prispevali k nastopu. Že prej omenjeni Matt Verta-Ray je ponujal dobre kitarske izseke, medtem ko je bobnar z vso energijo dajal ritem podlago, pri tem pa kontrabasist ni prav nič zaostajal. Ob vsem videnem tudi Spencerjeva akustična kitara ni bila več pomanjkljivost, saj je skupina skozi glasbeni zanos ponudila presežek sobotnega FV festivala. V svojem nastopu so predstavili nekaj skladb iz prihajajočega albuma, vmes pa stlačili tudi priredbo Summertime blues.

Deseti FV festival je ob svoji obletnici ponudil dokaj dinamično vrsto nastopajočih skupin. Ob tem so izstopali predvsem Bambi Molesters in Heavy Trash. Po dolgih letih se je v naše kraje ponovno vrnil Jon Spencer in s tem se je dodala vrednost jubileju FV festivala. Prav tako se je Kino Šiška predstavil kot dvorana, ki je navkljub bleščečemu inventarju zadovoljila tudi rokersko publiko.

Pripravil Peter Recer