Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SLOVENCI NA EUROBASKETU 2009 (3763 bralcev)
Torek, 22. 9. 2009
jizah



Slovenska košarkarska reprezentanca se je ne glede na svojo ekipo na evropsko prvenstvo na Poljsko odpravila z enim samim ciljem – osvojiti medaljo. Medalja je ostala pobožna želja, kljub temu, da so jo slovenski košarkarji skoraj že držali v rokah. Razlogov za to je verjetno več. Z vidika povprečnega slovenskega navijača je šlo za sojenje, smolo, izmučenost, poškodbe in za večno hrabro igro ob koncu prvenstva povsem izmučenega slovenskega moštva.

Slovenska košarkarska reprezentanca se je ne glede na sestavo svoje ekipe na evropsko prvenstvo na Poljsko odpravila z enim samim ciljem – osvojiti medaljo. Medalja je ostala pobožna želja, kljub temu, da so jo slovenski košarkarji skoraj že držali v rokah. Razlogov za to je verjetno več. Z vidika povprečnega slovenskega navijača gre krivdo pripisati sojenju, smoli, izmučenosti in poškodbam, navkljub večno hrabri igri ob koncu prvenstva povsem izmučenega slovenskega moštva.

Če se vrnemo v čas pred prvenstvom, ko so se stvari razpletle bolje kot bi si lahko mislili, saj je Slovenija ostala brez egoističnega Vujačića in v ekipi ni bilo niti drugega sorodnega egoista, Sanija Bečirovića, se je zdelo, da bodo fantje na prvenstvo odšli s super moštvom in ne z omenjenima kvazi zvezdnikoma, ki se bodisi vračata v ljubljansko Olimpijo bodisi na parketu lige NBA preživita po nekaj minut na že odločenih tekmah, njuna skupna lastnost pa je, da se ob zaostanku desetih točk odločita pokazati, kaj znata … in izgubita srečanje. Nekaj dni pred prvenstvom smo ostali brez Bena Udriha, še huje pa je to, da smo se celo prvenstvo borili s poškodbami Slokarja, Smodiša in Dragića. V kolikor je Smodiš igral le nekaj rekreativnih minut, je bil Dragić do poškodbe eden najboljših in vsekakor najbolj predrzen slovenski igralec, kradljivec žog, ki je s svojo hitrostjo vnašal nemir v vrste nasprotnikov. Slokar, sicer dober strelec z razdalje, je s poškodovano roko zgrešil marsikateri, z zdravo roko verjetno zadeti met.

A problem niso omenjeni trije igralci, problem je večno slovensko nerganje nad majhnostjo, problem je skrit znotraj krovne Košarkarske zveze Slovenije in še kje. Najprej je KZS svojo nesposobnost še enkrat več dokazala v primeru igralca Preldžića, najbolj koristnega naturaliziranega tujca, ki bi ga Slovenija potrebovala kot žejni vode. Zaradi izdatnih pritiskov Bosanske košarkarske zveze Preldžić ni hotel, želel ali celo mogel igrati za našo reprezentanco, kljub temu, da za reprezentanco BiH nikoli več ne bo mogel igrati.

Zveza, še vedno oplemenitena z očitno večnim, političnim predsednikom, Šešokom, nam tradicionalno skoraj od osamosvojitve ponuja na dresu le en sam napis – Iskra. Gre kajpak za podjetje, katerega predsednik in član uprave je taisti Dušan Šešok, samopašniški predsednik KZS, ki nam je za odličnega trenerja mnogo let prodajal hudo podpovprečnega in taktično nezrelega Aleša Pipana. Zdraharska zveza na čelu s Šešokom je udarila takoj po prvenstvu, ko je en in edini imperativ, in sicer medalja, splaval po vodi, fantje pa so vseeno ostali veliki junaki, saj jih je včeraj množica slavila, kot bi se vrnili okiteni z zlatom. Javnost, povečini zadovoljna z igro slovenske reprezentance in iščoča mnoge alibije, je Šešokovo izjavo o tem, da bo on na vrhu FIBE zaropotal, saj naj bi to organizacijo »vodili tretjerazredni uradniki«, ki sodnikom govorijo, kako naj sodijo, pospremila z navdušenjem. Mimo sodnikov ob koncu ni mogel niti selektor Zdovc.

Dejstva govorijo drugače, v polfinalu proti Srbiji smo imeli zadnji napad, a ga nismo izkoristili. Povprečni grški center, ki celotno prvenstvo ni dosegal velikega števila točk, je z »utrujenimi« Slovenci počel, kar se mu je zljubilo. Na tekmi proti Španiji je Erazem do meta za izenačenje in podaljšek prišel po več kot očitnih korakih, Brezcu v polfinalu niso piskali najmanj ene osebne napake v napadu, pretiranega metanja na pod slovenskih igralcev, na čelu z Lakovičem, ki so na silo izsiljevali prekrške nasprotnikov, pa za razliko od tehničnih napak Hrvata Popovića v četrtfinalu ali srbske klopi v polfinalu, niso sankcionirali. Seveda je komentator Žibrat v stilu rokometnega »spin doctorskega« kolega Milovanovića prodajal narodno zavest očitno nevednemu gledalstvu kot sodniške zarote, kljub temu, da smo Slovenci dobili kar nekaj osebnih napak v napadu in tako naprej. Ne, sodniki niso krivi, če zadnjega napada ali zadnje minute Slovenija ne zna odigrati. Proti Srbiji je stroj za delanje povsem nepotrebnih prekrškov, veteran Jagodnik, po nepotrebnem odšel na pomoč soigralcu in pustil svojega igralca »odprtega«, kar je imelo za posledico uničevalno trojko Srbije, če seveda ne štejemo katastrofalnega zadnjega napada naših.

Kolikor se Zdovcu lahko čestita za to, da je prvi trener z uvedenim kompletnim trenerskim štabom, da je igralce, ki jim obramba do sedaj nikoli ni bila vrlina, kakršen je recimo Nachbar, v tako kratkem času naučil igre v obrambi, pa mu gre zadnje napade in taktične odločitve zaključkov zameriti. Podvajanje igralca, ki bi lahko dosegel največ dve točki, zato da dobiš trojko, s katero Srbi izenačijo, pač ni modra odločitev, kot tudi ne ta, da na prvenstvo pripelješ igralca, ki igra statista, kot je to počel Klobučar. V kolikor se selektor kiti z ekipno igro, naj se zave, da ekipo tvori 12 igralcev. Izbor igralcev, ki so na prvenstvu le zato, da statirajo in grejejo klop, je seveda njegov problem, sploh, če se na koncu izgovarjaš na utrujenost.

V enakem številu dni kot nasprotniki v četrtfinalu, polfinalu in finalu smo igrali toliko tekem kot oni. V kolikor se je selektorju zdelo pomembno na terenu proti Poljski in Litvi, ko smo imeli tekmi dobljeni, puščati Lakoviča, nato pa se izgovarjati na očitno utrujenost tradicionalno dobrega izvajalca prostih metov, ki jih je v polfinalu zadel le polovico, je to pač njegov problem, za katerega mora tudi sam prevzeti del odgovornosti. Selektorju, skorajšnjemu narodnemu heroju, lahko očitamo še marsikaj. Recimo to, da Slovenija od izgube Dragiča naprej ni izpeljala enega samega protinapada, kjer se najlaže dosegajo koši, da na prvenstvu ni bilo niti ene res konkretne navdahnjene, iznajdljive in kreativne akcije, ki bi gledalca v dvorani ali pred tv ekranom razveselila, ampak se je Slovenija celo prvenstvo naslanjala na samostojne akcije Erazma Lorbka in na mete za tri točke. Homogenih in bliskovitih akcij pod koš skorajda ni bilo, še tistih nekaj s prvega dela prvenstva se je ob poškodbi Dragića izgubilo v nadaljevanju. Ob očitni odlični formi Erazma je igra nanj seveda logična, a to se da storiti tudi tako, da Lakoviča malce potegneš ven iz igre.

Izmučenost pač ne more biti izgovor, ko igraš z ekipami, ki bi bile potencialno lahko enako izmučene, le da tvoji nasprotniki igrajo bolj racionalno. Realno gledano je bila možnost za medaljo letos odlična, saj je večina reprezentanc, med katerimi so tudi Rusija, Grčija, Turčija, Francija, Nemčija in Litva, na prvenstvo pripotovalo precej oslabljenih, po drugi strani pa je res, da Slovenija na poziciji čistokrvnega strelca nima igralca, ki bi lahko takrat, ko ostane sam, serijsko zadeval trojke. Nemci, Rusi, Srbi, Hrvati, Turki, Grki in prvaki Španci jih imajo. Domen Lorbek pač ni igralec prve peterke, ko pa so nasprotnikovi strategi pod drobnogled vzeli še sporne podaje Golemca, ki v drugem delu prvenstva ni več uspel normalno podati, je stvar postala že bolj kristalno jasna. Košarka pač ni le obramba, ampak so tudi lahki koši v protinapadu, iznajdljivi napadi, raznovrstna igra; in te ne premorejo ne Domen Lorbek ne Goran Jagodnik ne Jurica Golemac. Potrebno je zadeti in igra z Jagodnikom, sicer igralcem, ki zadane nemogoče, a tudi zgreši, ko ostane popolnoma sam, kljub temu, da velja za tipičnega »šuterja«, v obrambi pa so njegovi in Golemčevi prekrški mnogokrat povsem neizsiljeni, ni igra navdiha, je igra šablone in sile.

S tako igro se je profesor Ivković, selektor Srbije in starosta evropske košarke soočil v polfinalu, kjer je Slovenija v prvem polčasu kot za stavo zadevala od daleč ter izkoriščala ponujene proste mete, Srbi pa so zgrešili vse mete izza črte. Seveda se je čakalo, da se bo vse to obrnilo proti Slovencem v drugem polčasu ali v trenutkih, ko na igrišču ne bo iznajdljivega Erazma. Končnico so mladi, v povprečju komaj 22 let stari in skoraj povsem nezvezdniški Srbi, odigrali superiorno, saj so vanjo prišli bolj sveži, bolj voljni in precej bolj taktično pripravljeni. V prvem delu so tudi zavoljo kakega prekrška Erazma Lorbka in Boštjana Nachbarja silili z igro z igralci pokritimi z njune strani, kar je ob koncu iz igre izločilo Lorbka in pustilo Nachbarja malce manj zagrizenega v obrambi, saj je skoraj kompletno četrtino odigral s štirimi prekrški. Realno je bila Srbija tisti dan pač boljša in zato niso krivi sodniki, ravno tako kot naslednji dan Grčija, ki je pravzaprav celo tekmo vodila.

Za konec pa še namig, da si pogledate statistiko igralcev, kritih s strani Lakoviča, ki mu tudi zaradi očitne pregorelosti kaj dosti sicer ne gre očitati, a so mu igralci Poljske, Španije, Hrvaške in Srbije »nametali« izdatno število točk.

Naslednjič bo potrebno poleg dobre, organizirane obrambe in dobrih samostojnih akcij Erazma Lorbka ter Nachbarja pokazati še kaj več, predvsem pa potrebujemo navdahnjene mlade igralce, ki bodo tako kot Srbi tvorili močno, nezvezdniško celoto. Potrebno bo poiskati novega predsednika zveze, ki se bo nehal izgovarjati in iskati alibije ter bo pokazal dobršno mero jajc, morda tudi s tem, da bo pripeljal kakega tujega, prvorazrednega selektorja, saj kljub dobri igri in njenemu največjemu uspehu, četrto mesto ni tisto, po kar je slovenska reprezentanca prišla na to prvenstvo.

Off komentar je spisal Jizah


Komentarji
komentiraj >>