V recenziji omenjenega čtiva se bomo soočili s travmami darvinizma in moderne sociobiologije, ki modernega človeka neutemeljeno prepuščata starokopitnim idejam naravne selekcije ter boja za obstanek.
Preden se rodimo, smo le števila natalitete, ki bijejo bitko moči. Ko nas iz sluzastega izvržejo v umazani svet je pomembno predvsem kako lep izrodek smo. Debeli, grdi, neokusno rožnati človečnjaki so kaj kmalu deležni prve družbene stigme, normativne ocene o njihovi konkurenčnosti na trgu...trgu prelepih ljudi. V času navihanosti, vrčevske brezbrižnosti je pomembno predvsem, da pljunemo najdlje v razredu. Če smo res otrok kot se šika pojdemo tudi sami do doma. Celo čez cesto...in mamici lahko narišemo najlepšo sliko.
Ko se naše sebstvo počasi začne prebujati se zavemo, da smo v dreku. Odraslim namesto nosov poženejo drevesa, veje trnovih laži. Lesene ostržkove figure se porazdelijo. Tiste iz jalovega lesa pripadajo temnejšim, mahagonijeve svetlejšim otrokom. Na štartu spomladanskega krosa si želimo zmage. Kdor pade naj si tudi sam pomaga. Naj jih pade čim več...važno je namreč sodelovati in ne zmagati nam šepetajo odrasli, medtem, ko nam okoli vratu obešajo medalje.
Kakopak, molj knjigožer si je tokrat za kosilo izbral kar molja samega. V zanosu kanibalizma pa bo razmišljal o boju, tistemu za obstanek seveda. Stric Darwin mu je namreč zažugal, da je naravna selekcija plemenito dejanje matere narave. Stric Dawkins pa dodaja, da je v svoji kalí itak egoist. Zlobna znanstvenika pač nista vedela, da imata opravka z moljem knjigožerom. Ta jima v bran, in pod nos kaj hitro pomoli besede Joachima Bauerja, profesorja medicine, nevrobiologa in psihoterapevta katerega misli bomo danes vzeli pod drobnogled. Mož je namreč velik humanist, ki ve kaj je drek in kaj ni...zavedajoč se, da pri Darwinu nekaj smrdi.
Kakorkoli že, pri vprašanju kakšni smo po naravi in kako naj bi živeli, je imela cerkvena doktrina stoletja monopol. Pred približno dvestotimi leti, v obdobju razsvetljenstva, se je v tem smislu začelo nekaj spreminjati; tradicionalna zahteva Cerkve, razložiti in določiti nastanek Zemlje, naravno zgodovino, predstave o ljudeh in pravila njihovega skupnega življenja, je prešla v druge roke. Darwinova evolucijska teorija je bila zamenjava ganljive biblične zgodbe stvarjenja s prepričljivo, navidez dobro utemeljeno teorijo o nastanku vrst v rastlinskem in živalskem svetu. Njene osnovne predpostavke so bile ´boj za preživetje´, ´vojna narave´, kakor tudi izločitev najšibkejših in selekcija najsposobnejših. Biološka značilnost vseh živih bitij, vključno s človekom, je bila neizmerna volja boriti se drug proti drugemu za golo preživetje. Kooperacijo, povezanost in skupna ukrepanja pa je Darwin umestil v podrejen pomožni sistem. Novejša izhodišča sociobiologije so situacijo le še zaostrile, predvsem v okviru teorije o ´egoističnem genu´ Richarda Dawkinsa.
Posledice omenjenih teorij so bile po avtorjevem mnenju bolj ali manj katastrofalne. V Nemčiji, kjer je bil darvinizem najtopleje sprejet, so se v elitnih krogih pričela ustanavljati društva za rasno higieno, težnje po doslednih evgeničnih ukrepih so bile vedno večje. V inkubatorju omenjenih družbenih razmer, so se kalile tudi veščine mladega Adolfa...kot veste, je odrasel v družbeno odgovorno osebo.
Doktrina novejših nevrobioloških odkritij, z Bauerjem na čelu, ponuja konstruktivnejše odgovore. Človek naj bi bil v svojem bistvu naravnan na sodelovanje, kooperacijo in uspešne socialne odnose. Na tem mestu mu v oporo stoji tudi kemično ravnovesje njegovih možganov, ki ga usmerja k plemenitejšemu konceptu sodelovanja.
Ko odložim to božjo knjigo sem postavljen pred povsem običajno dejstvo, ki zadeva marsikateri primerek modernega zahodnega človeka. Imam namreč najmanjši televizor v družbi. Pogrešam tudi avto na lizing. Kar pa se tiče sodelovanja...njegova izpušna cev lahko izvrstno nadomesti toplo samičjo vagino.
v iskanju sofisticirane terminologije je za vas pogrnil Kal
Komentarji
komentiraj >>