Človeštvo ostaja prikrajšano spričo dejstva, da ljudje med seboj niso zmožni komunicirati v skupnem jeziku. In dokler ne bodo prizadevanja po tem dosežena – kar se zaenkrat zdi popolnoma nemogoče –, bodo najrazličnejša občutja – od veselja in žalosti, dobrega in slabega, lepega in grdega, zadovoljstva in nesreče, umrljivosti in nesmrtnosti, ljubezni in sovraštva, vsi opisi barv, čustev, okusov in razpoloženja – vse to bo lahko izraženo le v jeziku, ki mu je posameznik podvržen od rojstva.
Človeštvo ostaja prikrajšano spričo dejstva, da ljudje med seboj niso zmožni komunicirati v skupnem jeziku. In dokler ne bodo prizadevanja po tem dosežena – kar se zaenkrat zdi popolnoma nemogoče –, bodo najrazličnejša občutja – od veselja in žalosti, dobrega in slabega, lepega in grdega, zadovoljstva in nesreče, umrljivosti in nesmrtnosti, ljubezni in sovraštva, vsi opisi barv, čustev, okusov in razpoloženja – vse to bo lahko izraženo le v jeziku, ki mu je posameznik podvržen od rojstva. Védenje je namreč posledica reakcije, ki jo v možganih govorca povzroči jezik.
Učenje enega skupnega jezika, pa katerikoli bi to že bil, ni zadostna rešitev. Poenotenje jezika je proces, ki bo vsekakor potekal precej časa, vendar pa je predpogoj za njegov uspešen zaključek predvsem to, da faktor dednosti izgubi svoj vpliv na bodoče generacije. Čustvovanje, okus in razpoloženje prednikov namreč oblikuje tovrstne lastnosti tudi pri njihovih naslednikih. Če predniki govorijo različne jezike, njihovi otroci pa, nasprotno, govorijo skupni jezik, to še ne pomeni, da bodo slednji zaradi tega delili tudi skupne navade in okuse. Le-ti se lahko poenotijo samo, če bo nov skupni jezik hkrati prenašal tudi občutja, ki se podedujejo iz ene generacije na drugo.
Če ena skupina ljudi nosi zjutraj samo bela oblačila, druga skupina pa samo črna, bodo občutki vsake skupine prilagojeni tema dvema barvama. Prva skupina v takih okoliščinah torej zavrača črna oblačila, medtem ko jim je druga skupina naklonjena. Ta občutja povzročajo fizične učinke na celice in gene v telesih in tovrstna prilagoditev se prenaša z dedovanjem. Zaradi učinkov dedovanja občutij svojih prednikov bo dedič tako avtomatično zavračal barvo, ki so jo zavračali njegovi predniki. Zaradi tovrstnih mehanizmov so ljudje usklajeni zgolj z umetnostjo in dediščino lastne skupine. Umetnost drugih skupin jim je tuja ravno zaradi drugačne dediščine, ki ji pripadajo, pa čeprav morda celo govorijo isti jezik. Te razlike se pojavijo že pri zgolj dveh predstavnikih različnih skupin.
Naučiti se posameznega jezika ne predstavlja ravno velikega problema. Enako velja za razumevanje kulture drugih, ki si ga lahko pridobimo ravno prek učenja njihovega jezika. Pravi problem pa je nesposobnost intuitivne prilagoditve na tuj jezik. In slednje se bo dalo preseči šele, ko bodo izničeni učinki dednosti, ki delujejo na človekovo telo.
Človeštvo je še naprej prikrajšano, ker ne zmore medsebojno komunicirati v enem skupno podedovanem jeziku. Samo vprašanje časa je, kdaj bo ta cilj dosežen, saj v nasprotnem primeru našo civilizacijo čaka ponovni padec v staro brezno zmot in zablod.
Slišali ste modre besede libijskega voditelja, polkovnika Moamerja Gadafija. Do konca celotnega prevoda Zelene knjige nam je ostalo samo še eno poglavje s pomenljivim naslovom Šport, jahanje in gledališče. Tokratni odlomek je priredil in prevedel MatejŠ.
Komentarji
komentiraj >>