Janko Lorenci, novinar in pisatelj. Kar je napisal, je izdal že pozno v življenju, kar pa kot dejstvo v bistvu nima velike teže. Ni povezano z njegovim vstopom v literarne sfere, še manj pa z njegovimi zgodbami. V letu 2003 je izdal prvo zbirko kratkih zgodb, leta 2005 roman in zdaj še svoje drugo kratko prozno delo z naslovom Šepetanje zbora. Zanimivo je, da je slovenski kritiški aparat označil njegov korak v literaturo kot nekaj senzacionalno novega, njegov vstop kot vstop nekoga, ki - paradoksalno – do potankosti pozna vse pisce slovenske kratke proze, a jih v istem zamahu zanika.

Lorencijeva proza je kljub očitani svežosti v resnici anahronistična in zanimiva zgolj na trenutke. Besede so brez zvena in tudi vsebina kaj kmalu izvodeni, saj zbirka deluje kot kup zgodb brez repa in glave. Njihova glavna nit je ukvarjanje s konvencijami sodobne družbe in njenimi akterji, z egoističnimi povzpetneži, svojevrstnimi posebneži, vendar zgodbe zaradi neinovativnosti in preživelosti izpojejo svoje arije v praznino.

Ti posebneži canguilhemsko iščejo razlike med normalnostjo in patološkostjo ter v njej - zdaj zadovoljni, zdaj ne - postajajo drugačni od sobivajočega ljudstva. V mislih imam skorajda romanticizirane pozicije, zdaj je na primer to hiša s čustvi, zdaj spet zazidano okno, v katerem vsak uzre svoje sanje, če le zapre oči.

Odveč je tudi primerjava z ostalimi slovenskimi kratkozgodbaši kot je Blatnik, s katerim ima Lorenci skupno občasno metafikcijo, z Jančarjem, s katerim se obregne v socialno družbeno shemo in z ostalimi, s katerimi se tu pa tam pojavi kakšna linija podobnosti. Lorenci se namreč pojavlja kot zbiralec množice znanega, čeprav to na prvi pogled ni vedno očitno.

Take primerjave sicer niso konstruktivne, saj posplošujejo avtorsko delo, vendar lahko ravno iz te množice podobnosti posledično ugotovimo, da je zbirka Šepetanje zbora vse prenasičena, preenostavna, da bi lahko izzvenela v nekaj resnega in - če razširimo kritičnost - res sodobnega.
V zgodbi Makaroni je govora o nenavadnem posebnežu, ki jé gnoj, v drugi zgodbi z naslovom Damianijeva doktrina pa doktor odkrije sistem, ki z vprašanji ugotovi, če bo nek človek v prihodnosti storil kriminalno dejanje. Kasneje več kot polovico prebivalstva zaprejo v Zapor in na koncu je ugotovljeno, da je taisti doktor v mladosti posilil svojo sestrično.

Zgodbi sta si podobni, saj kot večina zgodb v knjigi obravnava drugačne, problem pa se pojavi v tem, da njihove posebnosti delujejo mehanično. Pa ne v dobrem smislu piscev 20. stoletja, temveč slabo in usahlo. To pa je nekonstruktivno predvsem v vidiku že znanega. Kot da je literatura tisto, kar je že znano, že prepoznano. Lorenci se tu opira na družbenokritični um, pravzaprav vsem znan cinični model kritike družbenega aparata, ki skozi paradokse in sarkazem kaže na njegove napake. Ob tem pa zaradi duševne razvodenelosti in brezstrastnega materializma ostane v bralcu predvsem kot zapis nekega dogajanja, misli in ne kot literatura. Literatura je namreč začetek niča, je strastno trpljenje in ne zgolj zgodbica, za katero se skrivata razum in konvencija. Tako se pokaže osnovni razkol, saj liki iz zgodb sicer iščejo strast, vendar v lastnem pisanju Lorenci tega ni zmožen prikazati.

Čeprav je konec koncev Lorencijeva zbirka spodobna, na nivoju, primerna in tudi prijetna, je taka ocena bralstva defetistična. Je napredek res stvar preteklosti in se mora sodobna literatura vkopati v bunker konvencij ter iz njega pošiljati okleščene informacije o svetu okoli sebe? In kritika, mora tudi ona slediti takemu trendu?

Odgovora s strani pisca tega sestavka ne boste dobili, vendar je le kritični bralec tisti, ki stoji kot masa različnih mnenj nasproti takemu dogajanju. In če takih bralcev manjka, je več kot očitno ogrožena tudi literatura sama.

Spisal Andrej Tomažin